Že od leta 1972, ko je bil filmski festival v Rotterdamu ustanovljen, organizatorji namesto blišču prednost dajejo alternativnim, inovativnim in nekomercialnim filmom, še posebno z Daljnega vzhoda in iz držav v razvoju, ki sicer na trgu in v distribuciji pogosto ostanejo ob robu, do velike večine gledalcev in gledalk pa sploh nikoli ne pridejo.

Filmski festival v Rotterdamu se je od dni ustanovitelja Huberta Balsa do letošnje izdaje precej spremenil. Če je sprva zavračal tekmovalnost, ima od lani »privlačnejši« tekmovalni program, v katerem tigra in finančno nagrado prejme le eden izmed filmov – a prav ta del festivala je običajno najmanj zanimiv, v preteklih letih pa je postal celo nekakšen predmet posmeha, saj naj bi šlo v večini za počasne filme brez dialogov, ki naj večini ljudi ne bi bili zares blizu. Jasno je torej, da se festival v Rotterdamu, morda še bolj kot kakšen drug in danes bolj kot kadar koli prej, sooča z dilemo: ali ostati zvesti svojemu prvotnemu poslanstvu prikazovanja filmov, ki ne obetajo zaslužka in jih ni mogoče videti skoraj nikjer drugje, ali preživeti z uklanjanjem tržnim zakonitostim filmske in medijske industrije.

Palestina in Afrika

Bistven del programa ostajajo družbeno angažirani tematski sklopi filmov. Letos so to filmi, ki se osredotočajo na Palestino. Ti ne osvetljujejo le tamkajšnjega težavnega političnega položaja, temveč predvsem palestinsko filmsko subkulturo, ki se je tam razvijala od šestdesetih let, militantne protiokupacijske filme, nastale v sedemdesetih, eksperimentalne kratke filme in celo znanstveno fantastiko. Eden izmed njih je A boy, a wall and a donkey (Deček, zid in osel) Hanyja Abuja Assada, pripoved o treh dečkih, ki bi radi posneli film v vasi, kjer nimajo kamer. Ogledati si je mogoče sklop tako imenovanega črnskega filma, ki se skozi vse filmske žanre in videoart ukvarja z implikacijami vse globljega družbenega razdora in vse hujšega rasizma. Med njimi sta Bayard & me (Bayard & jaz) Matta Wolfa o temnopoltem gejevskem organizatorju pohoda Martina Luthra Kinga v Washington in Baldwin’s nigger (Baldwinov črnec) Horacea Ovéja, ki se ukvarja s podobnostmi med življenjem britanske in ameriške temnopolte skupnosti v šestdesetih letih.

Lemon razdelil občinstvo

Med najbolj pričakovanimi je bil otvoritveni film letošnjega leta: Lemon, ameriška neodvisna komedija režiserke Janicze Bravo, ki je med občinstvom na festivalu v Sundanceu, kjer so jo premierno predvajali pred nekaj dnevi, zaslovela kot izredno nenavaden in hermetično prebrisan film. Gre za pripoved o učitelju igre, ki živi s svojo slepo partnerico, s katero ravna kot s kosom pohištva, se ima za neprekosljivega intelektualca in se ukvarja z režijo slaboumne dramske igre. Na neki način film s svojo satirično obravnavo junakov nastavlja ogledalo specifičnemu delu ameriške družbe, miljeju newyorških umetnikov intelektualcev. A četudi se nepričakovano konča z nekajminutno komično točko, posvečeno iztrebljanju, s čimer da jasno vedeti, kaj si o svojih junakih zares misli, je vprašanje, ali ga bodo ti tako »brali«. V Rotterdamu je Lemon občinstvo razdelil na dva dela: na tiste, ki so se njegovega specifičnega humorja hitro naveličali, saj jim je šlo na živce samo bistvo filma o privilegiranih nevrotikih, in so torej dvorano v trumah zapuščali, ter na tiste, ki se nam je zdela načrtna narejenost likov vendarle premeteno komična.

Da pa se kaj zanimivega vendarle najde tudi v tekmovalnem programu, je dokazal eden izmed letošnjih favoritov za glavno nagrado, brazilska Arabia. Posnel jo je režijski dvojec, Affonsa Uchoe in Joãoa Dumansa, ki je žanr filma ceste prilagodil jasnemu političnemu sporočilu o revnih, zatiranih in zgaranih Brazilcih. Osrednji del filma so potovanja, dogodivščine, ljubezen in obup Cristiana, delavca v tovarni, ki je zadnjih dvajset let svojega življenja popisal v dnevniku. Kljub družbenemu angažmaju Arabia torej nikakor ni film, ki bi pozabil na filmsko poetiko.