Da univerze nenavadne izobraževalne rekorde, na primer rekordno število doktoratov in izjemno visoko število diplom na prebivalca, problematizirajo šele zdaj, je razumljivo: po uveljavitvi novega sistema financiranja ne bodo več denarno kaznovane zaradi premalo študentov in diplom. Zdaj se torej lahko posvetijo posledicam svoje nenačelne prakse – čezmernega odpiranja možnosti za najzahtevnejše študije – in poskrbijo tako za kakovost kot za socialno pravičnost. A hudo veliko vprašanje je, ali lahko v to vodijo ukrepi, katerih skupni imenovalec je oženje dostopa do študija. Če bodo namreč kandidatom za vpis z dodatnimi pogoji zgolj otežili dostop do priljubljenih študijev, socialne pravičnosti ne bo niti za milimeter več. Zadovoljna bo le privilegirana kasta premožnih, ki bo – o tem ni dvoma – že znala poskrbeti, da bodo njihovi otroci znali pravilno napisati »motivacijska« in druga potrebna pisma. Socialna (ne)pravičnost je vtkana v vse segmente družbe, tako jo je treba tudi obravnavati.
Neil Gorsuch, Trumpov kandidat za sodnika ameriškega vrhovnega sodišča, je tipični predstavnik sloja privilegiranih in predestiniranih za visoke funkcije v državi. Rojen z »zlato žlico« v ustih – mamo je predsednik Reagan postavil za šefico pomembne okoljske agencije – in »zlato miško« v žepu se je po prestižni Columbii lahko šolal na prestižnem Harvardu, kjer povprečni prejemki staršev ustrezajo dohodkom najbogatejših dveh odstotkov ljudi. Po prestižnem Harvardu je doktoriral še na prestižnem Oxfordu. Mimogrede: vsi ameriški vrhovni sodniki prihajajo z dveh univerz v državi: Yalea in Harvarda. Je Gorsuchu uspelo, ker je tako nadarjen ali tako privilegiran?
Vprašanje je zavajajoče. Temelji na napačni predpostavki, da je mogoče nadarjenost in socialno privilegiranost (raz)ločiti. Ni mogoče. Socialni in kulturni kapital, ki so ga od prvega dneva življenja deležni socialno privilegirani otroci, je tesno sprepleten z dednostjo, oznaka »naravni talent« zato ne pove nič. Seveda vsi poznamo primere »genialcev«, ki so se s svojo izjemno nadarjenostjo in delavnostjo iz »krša in blata« povzpeli med velikane znanosti, literature, športa. Recimo Nikola Tesla ali Zlatan Ibrahimović. Toda to so izjeme, ki potrjujejo pravilo: uspeh posameznika je v največji meri določen s socialno pripadnostjo.
Pametne države, zlasti tiste, ki nimajo ne nafte, ne volframa, ne 50 milijonov prebivalcev, zato temu dejstvu posvečajo veliko pozornosti in »talent« podpirajo in negujejo, kjerkoli vzkali njegovo seme. S podporami staršem in otrokom, z dobrimi vrtci, z obšolskimi dejavnostmi, štipendijami, zlasti pa z dovolj zahtevno šolo, ko gre za standarde znanja. Brez truda namreč še kaktus ovene. To odlično počnejo skandinavske države, pa tudi ultrakapitalistične azijske države, na primer Šanghaj, kjer jim uspe do najvišjih ravni znanja pripeljati zavidljivo visok delež otrok iz najnižjih slojev.
Prav v tej točki smo v Sloveniji že leta zelo šibki, visoki dosežki so pri nas tesno povezani z ekonomskim statusom otroka. Na to šolsko oblast opozarjajo tako rezultati nacionalnih preverjanj znanja kot rezultati mednarodnih primerjav znanja ali – ne nazadnje – socialna struktura študentov medicine in dentistike. A kaj, ko ta problem v zadnjih petnajstih letih ni zanimal nobenega ministra.
Socialna pravičnost državam sicer ni pomembna sama po sebi, kot etični imperativ. Pomembna je, ker izobraženi, delovni, ustvarjalni ljudje – v čim večjih količinah – poganjajo družbeni razvoj. Empirične raziskave jasno in nedvoumno razkrivajo, da je gospodarska rast tesno povezana s povprečnimi nacionalnimi dosežki v znanju. Ne pa tudi z leti šolanja, kot sta dokazala Hanushek in Wosmann. Takole na oko bi še rekli, da je socialna prehodnost pomembna tudi z vidika (družbene) empatije. Kaj je revščina, veliko lažje občuti tisti, ki mu je kdaj v šoli krulilo v želodcu, medtem ko je sošolec razkazoval najnovejši telefon, kot tisti, ki mu je hrana tako samoumevna kot zrak, ki ga diha. In obratno: od človeka, ki se je rodil z »zlato miško« v žepu, je težje pričakovati, da bo razumel težave navadnih delavcev (Gorsuch je – kako značilno – kot sodnik razsojal korporacijam v prid) ali stisko ženske, ki namerava splaviti…
Če vse to vemo, potem je jasno, da ad hoc improvizacije pri zaostrovanju vpisnih meril ne morejo prinesti nič dobrega. Načelo 'manj študentov, več kakovosti' bi lahko uresničili šele potem, ko bi jasno raziskali: kateri dejavniki so na delu, da se revni ne morejo prebiti niti v gimnazije, kaj šele na študije, ki omogočajo dobre zaposlitve; katera matura vodi v uspešen študij; kateri študiji in na katerih fakultetah vsaj do neke mere predvidljivo zagotavljajo zaposljivost; ali zlati maturanti res utelešajo želeno znanje… Študentje bi, na primer, morali vedeti, kaj lahko po diplomi pričakujejo od študija na kakšnem na hitro ustanovljenem zavodu ob dvomljivih praksah akreditiranja in evalviranja. In ne nazadnje – nekdo bi jim moral povedati, zakaj ni smotrno delati doktorata o vplivu informirane vode na rast marjetic, ali še bolje, zakaj ga na univerzi ne bodo odobrili.
