»Mi, z vsega sveta, zavračamo strah, sovraštvo, nestrpnost in fanatizem vaših besed.

Zavračamo vašo podporo mučenju, vaše pozive k pobijanju civilistov, vaše stalno posplošeno sklicevanje na nasilje.

Zavračamo žaljivke na račun žensk, muslimanov, Mehičanov, praktično vseh; gre za milijarde ljudi, ki niso kot vi, ne govorijo kot vi, ne molijo kot vi.

V nasprotju z vašimi strahovi mi izberemo posluh. Vi silite svet k izgubi upanja, mi upanje gojimo.

Ko vidimo vašo ignoranco, izberemo voljo razumeti.

Kot državljani vsega sveta smo združeni proti vaši propagandi sovraštva in razdruževanja.

Vljudno…«

Tako se glasi pisemce, ki ga te dni, ko novi ameriški predsednik Donald Trump sprejema vrsto odlokov in drugih odločitev, ki se povsem ujemajo z zavržno politiko, ki jo je napovedoval v volilni kampanji, podpisuje na stotisoče ljudi po vsem svetu (v nekaj dneh je število že preseglo 3 milijone!), da bi tako njemu kot tudi lastnim državnikom, političnim voditeljem in odločevalcem povedali, kar gre novemu stanovalcu Bele hiše povedati. Pa ne samo z ulice ali prek spleta, in to takoj, ker vsaka njegova nadaljnja poteza oddaljuje svet od upanja o neki varni, zdravi, znosni prihodnosti.

S protimuslimanskim odlokom Trump dokazuje, da so bili najhujši strahovi do njega utemeljeni, poudarjajo aktivisti spletnega gibanja Avaaz, avtorji gornjega pisma. Ter dodajajo, da je to šele začetek. Zagrozil je, da bo raztrgal vrsto mednarodnih sporazumov, med njimi tudi pariškega o podnebju ter tistega z Iranom, in pričel nov ciklus jedrskega oboroževanja. Pomislimo na posledice vsega tega.

Vsaka čast britanskim poslancem, ki so si mu upali sporočiti, da je v Veliki Britaniji »persona non grata«, ne glede na vztrajanje premierke Therese May, da se naj odzove njenemu povabilu na obisk. Enako kanadskemu premierju Justinu Trudeauju, ki ga je elegantno »oklofutal« s pozivom k solidarnosti do muslimanov in je tiste, ki jim je Trump prepovedal vstop v ZDA, povabil v Kanado.

Vsaka čast tudi francoskemu predsedniku Hollandu in nemški kanclerki Merklovi, ki sta ga po telefonu pozvala k spoštovanju mednarodnih dogovorov in se dan prej sestala v Berlinu ter se zavzela za tesnejše sodelovanje znotraj Evrope kot odgovor na Trumpov populizem in na tveganja njegove politične usmeritve.

Nič manj jasen in odločen ni bil niti predsednik evropskega sveta Donald Tusk, ki ameriškega predsednika izpostavlja kot grožnjo Evropski uniji. Pa daleč od tega, da bi označili omenjene državnike za levičarske aktiviste.

Kaj pa mi? Kot sem že nekoč o tem napisal, smo večinoma vzhičeni, da je nova prva dama ZDA Slovenka, v Sevnici, od koder je Melanija Trump doma, žurajo in se iz tega naslova nadejajo turističnega profita. Premier Cerar jo je celo uradno povabil, naj čim prej obišče Slovenijo, in se veselil njenega uspeha kot uspeha soproge, ki da je »prebivalcem naše države v veselje in ponos«. Lepo vas prosim, dragi premier, mene in še mnogih drugih tu prosim ne štejte zraven, ravno nasprotno, ogorčeni in zaskrbljeni smo.

Upam in želim si, da se bo poleg Združene levice in ostalih podpisnikov Avaazinega pisma Trumpu v slovenskem političnem prostoru našel še kdo s določeno težo, ki bo ameriškemu predsedniku povedal to, kar si zgoraj omenjeni in drugi pomembneži v Evropi in po svetu že upajo. Resda smo s sramotno zakonsko novelo o tujcih bolj na strani Trumpa kot njegovih oponentov, a je pred nami še vrsta drugih izzivov (podnebje, Iran, jedrski arzenal, razkroj EU pa ne nazadnje potencialni novi migracijski pritiski na našo mejo prav zavoljo ameriške blokade itd.), ki bodo terjali naše opredeljevanje. Miro Cerar in Borut Pahor, kje sta? Še dolgo previdno tiho?

Bralke in bralci, ki soglašate z uvodnim pozivom, pa kliknite tukaj.

Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec