Predstava sicer preseneti ravno z neobremenjenostjo. Razmeroma mlada ekipa očitno ni dvomila ne o sebi ne o naslovniškem okolju (sam bom skušal čim prej pozabiti klepet avditorija med uvodnim orkestralnim zgoščanjem skladateljevega »praakorda«). Z gosto stkanim organizmom glasbene drame sta se spopadla režiser in dirigent brez izkušenj z Wagnerjem. Režiser Igor Pison je pokazal samozavest in nekaj iznajdljivosti. Želel je pregled »zgodbe« (dejstvo, da je ta v resnici le predzgodba, ga ni hromilo), in sicer s sodobnimi odrskimi pripomočki; na njihovo ponazoritvenost se je celo pretirano zanašal. Odtis wagnerjevskega prasveta je bil vizualno preprost, sferno razločen s formatoma odrske odprtine (scenografija Petra Veber).
Režija se je premalo zavedala dramske vertikale med velikopoteznim glasbenim obrisom in intimo protagonistov. Sledila je akcijski črti, a v tempiranju, zlasti pa prihodih oziroma odhodih oseb s pomanjkljivim prisluhom glasbeni časovnici. Ob strani je puščala psihologijo (moteča togost Freie v interpretaciji Sabine Cvilak), tragiško povečavo Wotanovega (Ernesto Morillo) precepa in pomenska vozlišča, s tem pa tudi tehtnejšo sintezo. Telovadni balet Nibelungov je bil odvečnost.
Orkester, ki doslej ni igral Wagnerja, je dosegel nepričakovan rezultat. Zvočna slika sicer ni bila niti brezmadežna (trobilni lapsusi) niti idealno odmerjena (maloštevilna godala), vendar je rasla v novo kompaktnost, posebno v orkestralnih prehodih med prizori in v finalu. Obzorje je premaknil dirigent Simon Krečič (njegovo nastopanje v matičnem gledališču naj seveda ostane omejeno na izjemne primere). Poskrbel je za koherentno celoto, manj pa se je dotaknil pevskega dela – od tod premajhna izrazna izostrenost pevcev in nihaji v intenzivnosti glasbene dramaturgije (na primer mesta z vodilno vlogo v vokalu).
Ansambel je bil odrsko motiviran. Skoraj ob vsakem izmed pevskih prispevkov – izjema je Freia Sabine Cvilak – pa smo lahko opazili kak primanjkljaj, od konzonantnih mehčav prek tipsko vprašljive zasedenosti (požrtvovalnost Jureta Počkaja ni povsem zadoščala za prepričljivo jedkega Albericha) do »skromne« glasovne materije, četudi nadgrajene z odlično besedno-vokalno igro (Tobias Peschanel kot Fasolt). Navzlic zapisanemu lahko pohvalimo Guadalupe Barrientos (Fricka), Martina Sušnika (Loge), Zlatomiro Nikolovo (Erda), tudi Dušana Topolovca (Mime) in tercet Renskih deklet. Igralsko inteligentni Ernesto Morillo je dal Wotanu avtoritarne deklamativne poudarke, a ob sesedenem pevskem tonu – vloga pa nikakor ni brez kantabilnosti.
Mariborska Opera je razbila lažnivi lokalni mit o Wagnerjevi »neprimernosti« za prostor na sončni strani Alp. Pričarala nam je privid normalne operne kulture. Mar res privid?
