Nedavna napoved slovenskih rektorjev, da bodo resno premislili, ali ne bi nekoliko priprli vrat v visokošolski študij – z zaostritvijo vpisnih meril in uvedbo dodatnih pogojev poleg mature – se utegne uresničiti že v prihodnjem študijskem letu. Pogovori z vodstvi univerz o tem že potekajo, na ministrstvu za izobraževanje pa so, kot kaže, pobudam rektorjev naklonjeni.
»Glede na dosedanje pogovore pričakujemo, da bodo univerze že v razpisu za prihodnje študijsko leto razširile uporabo pogoja za vpis 'posebne nadarjenosti in psihofizične sposobnosti' tudi na druga področja. Zdaj ga namreč predvidevajo le študijski programi s področja umetnosti in športa,« je pojasnil direktor direktorata za visoko šolstvo Stojan Sorčan. Še korenitejše spremembe naj bi vpisna merila doživela v dolgo napovedovanem novem zakonu o visokem šolstvu, ki naj bi ga – tako pravijo zdaj – pripravili do junija letos. Kot smo že poročali, rektorji razmišljajo tudi o dodatnih izpitih za preverjanje kritičnosti in razgledanosti kandidatov ter – po tujih zgledih – o izbirnih intervjujih in tako imenovanih motivacijskih pismih, v katerih kandidati pojasnijo svoje motive za izbiro študija.
Konec glavarine, več načelnosti?
Da so se na univerzi prav zdaj odločili za zaostrovanje vpisa, je več vzrokov. Eden pomembnejših se dotika financiranja. Doslej so bile univerze finančno odvisne od števila vpisanih študentov in diplomantov. Sorčan pravi, da so tako dosegli enakomernejšo porazdelitev proračunskih sredstev med visokošolskimi zavodi. Z novelo zakona o visokem šolstvu, ki jo bodo začeli izvajati prav ta mesec, pa bodo pri delitvi denarja težo pridobili še drugi kazalniki, med njimi zaposljivost diplomantov in raziskovalno-razvojni dosežki. Univerze bodo lahko torej po novem sprejele manj kandidatov in zanje vseeno dobile enako ali več denarja.
Drugi, morda ključni vzrok za zaostrovanje vpisnih meril pa zadeva velikanski razkorak med številom študentov in diplom – po obojem je Slovenija v evropskem vrhu – ter povprečnimi dosežki v znanju oziroma pismenosti.
Množičnost študija na račun kakovosti in pravičnosti je slaba izbira, poudarja direktor Državnega izpitnega centra Darko Zupanc, ki je alarmantne podatke iz mednarodnih primerjav, ki zadevajo omenjeni razkorak, pred dnevi predstavil akademikom na posvetu o maturi in nato v petek še rektorjem.
Inflacija študentov in diplom
Slovenija je v evropskem vrhu po deležu tistih, ki končajo srednjo šolo. Pri nas se šola 92 odstotkov mladih, starih od 15 do 19 let, v EU v povprečju 87 odstotkov. Podobno velja za študente. Med starimi od 19 do 24 let jih študira kar 48 odstotkov, kar nas uvršča na prvo mesto v EU.
»Težko je razumeti, da nam tudi ta delež ne zadošča, saj je v nacionalni strategiji razvoja visokega šolstva zapisan še ambicioznejši cilj: študiralo naj bi kar 75 odstotkov populacije!« se čudi Zupanc.
Visoko nad povprečje EU in razvitih držav v OECD se uvrščamo po številu diplomantov. Po lanski raziskavi OECD nas v Evropi po tem kazalniku prehitevajo le Danci. Rekorderji pa smo tudi po številu doktoratov: med 25 državami smo se po raziskavi (OECD 2015) uvrstili na prvo(!) mesto.
Podatki bi bili obetavni, če bi se podobno visoko uvrščali tudi po doseženem znanju, je na posvetu na SAZU pojasnjeval dr. Zupanc, a se ne. Mednarodna raziskava pismenosti odraslih PIAAC 2016 na primer kaže, da je bralna pismenost starih od 25 do 34 let pod povprečjem OECD. Kar 51 odstotkov se jih uvršča na osnovno raven ali celo pod njo. Zupanc ob tem opozarja, da je velika prepustnost študija vse prej kot mehanizem za resničen družbeni vzpon socialno prikrajšanih.
Gimnazija in kastni sistem
Ena od raziskav OECD je denimo pokazala, da v Sloveniji skoraj polovica otrok (47,9 odstotka), ki imajo starše brez srednješolske izobrazbe, v odraslosti ostane matematično in bralno »nepismena«, saj ne dosežejo niti osnovne ravni. Med 33 sodelujočimi državami OECD v tej raziskavi se je slabše od Slovenije odrezalo le 5 neevropskih držav. Socialno neprehodnost so na RIC potrdili tudi z raziskavo, ki so jo opravili sami. Dijake so po premoženju, dohodkih in izobrazbi staršev razdelili v 10 skupin. Pokazalo se je, da bo dijak iz najpremožnejše skupine s 83-odstotno verjetnostjo končal gimnazijo, dijak iz najrevnejše pa ima za to le 8 odstotkov možnosti. Podatki kažejo, da inflacija odličnih ocen in diplom prav nič ne poveča možnosti za socialno prikrajšane. Nasprotno, dobre službe ostajajo rezervirane za tiste diplomante, ki imajo ob diplomi na voljo še druge vzvode, na primer mrežo vplivnih prijateljev, opozarja Zupanc.
Podobno že dolgo poudarjata tudi nekdanji minister za šolstvo Slavko Gaber in raziskovalka dr. Veronika Tašner, ki sta že leta 2009 zapisala, da je »nezahtevna šola le drugo ime za uvrstitev otrok iz nižjega srednjega razreda v krog ljudi, ki so se jim zaprle poti do prestižnih mest v družbi«. Gaber pa dodaja: »Otrok iz socialno šibkega okolja se lahko zanese le na zahtevno šolo. Če jo bo zmogel in bo njegovo spričevalo imelo težo, bo imel možnosti za socialni vzpon.«
Naši sogovorniki, Gaber med njimi, svarijo pred rokohitrskimi potezami na univerzah: »Subjektivni kriteriji pri izbiri kandidatov običajno koristijo otrokom iz kulturno in ekonomsko privilegiranih okolij,« vztraja nekdanji minister in pristojnim med drugim predlaga, naj raje dvignejo zahtevnost mature.
