Menda je eden od Murphyjevih zakonov tudi ta, da takrat, ko si zagotoviš odlične pogoje, zagotovo propadeš. Z zgraditvijo stadiona v Stožicah so pogoji za vrhunski spektakelski šport odlični, vendar Ljubljana klubskega športnega spektakla nima več. Na ravni, ki lahko zagotovi trajno privlačen spored, se je prisotnost v evropskih tekmovanjih praktično sesula in se ustavila pri ženski rokometni ekipi Krima, ki je oddaljena od nekdanjih vrhunskih dometov, in moški odbojkarski ekipi ACH Volley, ki je dosegla vrh v sezoni 2009/2010 z uvrstitvijo v evropski finale četverice, za nameček pa gre pravzaprav za blejski klub, prestavljen v Ljubljano.
Kako pa je z ostalimi? Nogometni klub Olimpija se je v zadnjih letih spet prebil »iz blata do zvezd« in po lani osvojenem šampionskem naslovu tudi letos ostaja v konkurenci. Možnosti, da bi prezimil v enem od evropskih tekmovanj, pa za zdaj ni videti. A nogomet je vsaj v vzponu, vsi ostali pa gredo v obratno smer. O moškem rokometu ne kaže izgubljati besed, saj nobenega ljubljanskega kluba ni niti v ligi NLB. Hokej komajda še privlači nekaj občinstva, moštvo v ligi Ebel ni konkurenčno, klub pa se krepko maje v finančni negotovosti. Ta je pri košarkarski Union Olimpiji že dolgoletna stalnica, ki se ji je pridružila še rezultatska neambicioznost. Nekdaj najuspešnejši ljubljanski klub izgublja občinstvo; nekako se še drži v ABA ligi, v kakršnikoli resnejši evropski konkurenci, kamor se zdaj uvršča le še po protekciji, pa nima kaj iskati. Še favorit za državnega prvaka ni več.
Toliko kot si Ljubljana zasluži vrhunskih kulturnih spektaklov, je vredna tudi vrhunskih športnih spektaklov. In imela jih je. Pravzaprav jih je premogla vse do – Stožic. Kako obrniti padajočo krivuljo navzgor? Propadanje ljubljanskega ekipnega športa ni posledica nenaklonjenosti države in mesta: za spektakel morajo poskrbeti podjetniki, ne davkoplačevalci. In so tudi poskrbeli: tako kot začetek konca po murphyjevsko sovpada z nastajanjem Stožic, po tranzicijsko sovpada s prihodom sponzorjev v aktivno vodenje klubov. Tam so že bili športni funkcionarji, ki za svoje delo v klubu niso odgovarjali z lastnim premoženjem, in se je to v poslovanju klubov občutilo, poslovneži, prav tako brez odgovornosti, pa so na športno dejavnost še vedno gledali podobno kot na kulturo, zdravstvo in socialo: to moramo imeti, ampak stroški naj bodo čim manjši. Tu se Murphyjevemu pridruži še Petrovo načelo...
Stanje spektakularnega športa v Ljubljani je podoba (ne)podjetnosti ljubljanskega podjetništva.
