Njega osebno sploh nisem nikjer omenjal, a ker je bil eden od redkih poslancev SMC, ki so podprli »Brglezov upor proti Cerarju«, sem imel seveda tudi njega v mislih, ko sem o tem napisal takole: »V tako bednih razmerah je Brglezov upor proti Cerarju seveda vreden vsega priznanja – a vendarle ne pozabimo: ob 60 poslanskih glasovih je bil tudi on pripravljen zamižati pred kršitvami ustave in ženevske konvencije.« Ker so Brglezova stališča o tej zadevi javnosti bolj znana kot Matićeva, v kratkem časopisnem zapisu nisem posebej poudaril (zdaj to popravljam, da ne bi bilo nepotrebnih nesporazumov), da s tem ne Brglezu ne Matiću (ali vsemu »levemu krilu SMC«) seveda nisem očital, da sta proti zdaj sprejetemu zakonu glasovala samo zaradi znižanja domnevne »varovalke« s 60 na 46 poslanskih glasov.
Ne, prek medijev vemo, da se je Brglez (neuspešno) zavzemal za še druge, pomembnejše omilitve Cerarjevega orbanovskega pristopa – tisto, na kar že ves čas opozarjam, pa je to, da je bila (vsaj zame) vse to pravzaprav vendarle samo kozmetika, ki je skušala še vedno očitne kršitve ustave in mednarodnih konvencij skriti pod lepotno masko. Izpod nje, ko se ta maska razpusti, pa gniloba lahko celo bolj zaudarja kot iz odprtih orbanovskih ran na obrazu domnevno ustavne in pravne države. Če je dr. Matić s to mojo kritiko morda že takrat soglašal in soglaša tudi zdaj, bi to pomenilo, da je njegovo stališče bistveno radikalnejše od Brglezovega, le da doslej še ni prodrlo v javnost. Če bo zdaj, bom vesel – a dosti upanja v to nimam.
Če ga zanima, zakaj Brglezove (po kompromisu znotraj SMC nevložene) amandmaje štejem za zgolj kozmetične, navajam iz svojega (takrat na nekaj pravnikov omejenega) komentarja te lepotne maske: »Ta je v iskanju nečesa vmesnega med izrednimi razmerami in sedanjim predlogom zakona še vedno enako protiustavna kot predlog zakona (pravzaprav še bolj, ker prikriva prave namere) – v izvedbenem delu, kjer zahteva individualno obravnavo, možnost pritožbe itd., pa vzbuja varljiv vtis skladnosti s pravom o azilu. Ti hitri postopki na meji so tako ali tako že v zadnji noveli ZMZ (ki je sama skrajno sporna oziroma protiustavna, delno celo na papirju, predvsem pa praktično neizvedljiva) – ponavljati isto še v zakonu o tujcih pa je nesmisel.«
Tudi javno (v Delu) pa sem že prej napisal: »Dokler ustava velja, je odgovor jasen: samo ob razglašenih izrednih razmerah, torej samo ob ogroženosti obstoja države. Pika. Ves hrup zadnje dni je odveč – mrzlična iskanja kozmetičnih popravkov v temelju protiustavnega zakona so trik, na katerega tisti, ki ustavo spoštujejo, ne bi smeli nasesti.«
To je bilo ves čas moje stališče. In vaše, dr. Matić? Če so vas in dr. Brgleza pripombe zakonodajnopravne službe DZ pripravile do tega, da zdaj (eden ali oba) tudi »kozmetičnega« lepšanja protiustavnih posegov v zakon o tujcih ne zagovarjata več, vaju vabim, da javnosti to jasno sporočita. Kajti zgodbe seveda še ni konec.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
