Zato po dolgih desetih letih prav zdaj končno dobivamo boljšo zakonodajo, ki bo delovala v pravo smer, zahvaljujoč odločnosti ministrstva za zdravje in vlade, kljub močnim pritiskom. Kakor koli pogledamo te ukrepe: življenje, zdravje, kakovost življenja, manjšanje neenakosti in revščine, okolje, dobimo: »win-win-win-win-win«. Vprašanje pa je, ali bo to dovolj, da se bosta res končala oglaševanje in prodaja te trde droge otrokom in mladostnikom, ali niso lobisti »v dolgem procesu pogajanj« vendarle ustvarili lukenj, da se bodo namerne kršitve lahko nadaljevale, kot že tolikokrat videno v preteklosti. In to kljub jasni podpori vlade, zdravstvene stroke in javnosti. S tem bi spet na cedilu pustili prihodnje generacije.
Ne bom omenjal tobačne industrije in njihovih pomagačev, ki so glavni krivci za največji vzrok prezgodnje umrljivosti, ki bi ga lahko preprečili. Niso pa edini, ne bi jim toliko časa uspevalo brez pasivnosti drugih skupin. Pozornost bi usmeril predvsem v dve: zdravnike, ki bi morali na splošno mnogo bolj odločno prevzeti odgovornost za zdravje populacije, saj lahko le od tod izhaja njihov upravičeni družbeni ugled in pripadajoči privilegiji, ter seveda novinarje. Nekaj dobrih zgledov je bilo, nekaj odličnih člankov Boruta Mekine, Diane Zajec, Nine Knavs, Mihaela Šorla, Iztoka Konca, Katje Tratnik, portala Pod črto in drugih, med večino novinarjev pa kajenje žal še ni povsem razumljeno.
Naj naštejem le nekaj novic, ki so bile pri nas praktično zamolčane: Butan je leta 2004 uspešno odpravil prodajo tobačnih izdelkov, leta 2016 tudi Turkmenistan, novic o tem pri nas skorajda ni. A to ne poteka le v manj poznanih, oddaljenih državah, o koncu tobaka se odkrito govori na ravni SZO. Leta 2014 so britanski zdravniki izglasovali, da se konča prodaja cigaret rojenim po letu 2000, leta 2016 še norveški, pred kratkim so zelo podobno zamisel obravnavali v največji državi na svetu, s to razliko, da gre za letnico 2014. Dvakrat sem v uradni reviji ZZS pozval h glasovanju o tem tudi naši stanovski zdravniški organizaciji SZD in ZZS. Za zdaj ni bilo pravega odziva, novinarji bi tej zanimivi zgodbi morali budno slediti.
V Sloveniji je bil gost prof. Daynard, ki je lepo pojasnil, da gre za višji standard varovanja zdravja in življenja (kot so samoumevno v veljavi pri novih gradnjah, novih vozilih itn.), za vse neboleč ukrep, ki je v najširšem interesu družbe. In kaj so ob tej zamisli povedali v Rusiji? Marina Gambarjan, strokovnjakinja z ruskega ministrstva za zdravstvo: »Ne gre za kak ekstremen ukrep, ampak le za logičen razvoj dogodkov.« Temu lahko le pritrdimo, pri nas žal preredki izrazijo te stvari tako odločno. Odkar je lani izšla knjiga Zlati holokavst v slovenščini, je sicer vse jasno kot beli dan. Največji razlog mlačnosti vidim v tem, da še ni ustrezne pozitivne kadrovske selekcije.
Leto 2017 bo torej prineslo dolgo pričakovani napredek, vendar bo treba odločneje načrtovati konec tobaka, tako kot je bilo leta 2004 pri nas konec z azbestom, žal tudi takrat z zamudo. Ga sploh kdo danes (razen morda redkih posameznikov med zaposlenimi v Salonitu) pogreša? Zagotovo nihče od številnih žrtev in njihovih svojcev, povsem enako pa bo pri cigaretah, ki jih povzročijo še za dva reda velikosti več. Osebno verjamem, da bo do leta 2030 konec tobaka v Sloveniji, a bi bilo bolje, da bi to prišlo še prej. Je pa vse to odvisno predvsem od vas – od vašega znanja in vesti, drage bralke in bralci!
Luka Šolmajer, Ljubljana
