Nominalno gledano je imela NLB zgodovinsko najvišji dobiček v zadnjem letu pred pokom globalnega finančnega balona leta 2007. Znašal je slabih 140 milijonov evrov. Realno je to seveda več kot le 30, 40 milijonov razlike glede na lanski dobiček, a to tukaj ni pomembno. Omenjena številka izpred desetletja skupaj s približno devetodstotnim lanskim donosom na kapital v grobem pove, da dobiček NLB ob nespremenjenih drugih okoliščinah in ob nadaljevanju »organske rasti« v naslednjih treh letih (in po njih) ne bo mogel več rasti z lansko, kaj šele predlansko stopnjo.
A bodimo velikodušni in recimo, da bo imela NLB naslednjih deset let povprečno po 130 milijonov evrov dobička. Skupaj torej 1,3 milijarde evrov. Država kot lastnica bo lahko od tega glede na zakonodajo z dividendami pobrala približno polovico. Če k tem 650 milijonom evrov dodamo še dividendo za predlani (dobrih 40 milijonov) in lani (recimo 55 milijonov), zaokroženo dobimo 750 milijonov evrov. Kar ob vsem poenostavljanju z drugimi besedami pove, da bo leta 2027 NLB z »vračilom« zgolj zadnjega dokapitalizacijskega vložka s konca leta 2013 na polovici. Drugače, da bo država to dokapitalizacijo dobila (nominalno) povrnjeno leta 2037. Oziroma da bo vse davkoplačevalske injekcije v kapitalsko ustreznost NLB »odplačala« tam nekje v drugi polovici stoletja (če zanemarimo obresti na dokapitalizacijske kredite).
Nekdo, ki bi s 30.000 evri temeljito obnovil podedovano hišo, jo izoliral, zamenjal streho, okna, vrata in pode, vgradil talno gretje in toplotno črpalko itd., s 130 evri najemnine (bruto, z neodbitim davkom) na mesec nemara sploh ne bi učakal, da bi se mu naložba »izplačala«. Trajalo bi namreč okroglih 25 let. A prodati hiše po drugi strani za več kot 12.000 evrov tudi ne more. Nihče mu ne ponuja več, kot lahko v desetih letih dobi od najemnin. Naj proda hišo (ob upanju, da bo kupnino znal vložiti v tolikanj donosne druge posle, da bo že čez desetletje na tak način dobil povrnjenih 50.000 evrov) ali ne? Naj jo obdrži zaradi »eksternih« koristi, ki mu jih prinaša, denimo možnosti, da nekoč z njo reši stanovanjski problem otroka? Ali pa naj jo obdrži »kar tako«, ker lahko dolgoročno cena »le še zraste«?
Kakopak, (zasebna) hiša ni banka in dividenda ni vse, kar dobi država kot lastnica NLB od nje. Pri številkah je treba upoštevati najmanj še davek na dobiček (ki pa bi ga država dobila, tudi če ne bi bila lastnica banke), predvsem pa potencialne narodnogospodarske koristi od nacionalnega lastništva banke. Vključno z večjim številom zaposlenih, kot bi ga imela banka, če bi bila v zasebni lasti. Vendar tudi dokapitalizacija NLB ni stala le tri milijarde in nekaj drobiža evrov, temveč (poleg obresti) »določen« – bolj ali manj neugotovljivo kolikšen – znesek »izgubljenega narodnogospodarskega dobička« v obliki proračunskega zategovanja pri izobraževanju, zdravstvu, infrastrukturi itd., zaradi česar je bila in bo rast BDP nižja, kot bi (lahko) bila. Ne le kratkoročno, tudi dolgoročno.
Številčnih »ekstrapolacij« donosnosti banke iz prvih treh odstavkov in »analogije« s hišo v četrtem potemtakem ne kaže jemati dobesedno. Gre za »miselno igro« z grobimi poenostavitvami, ki pa vendarle ponazarja »stisko« države oziroma vlade v letu, ko bi glede na (sprejete) zahteve EU ob dokapitalizaciji morala NLB prodati. In to za »ekvivalent« 12 tisočev evrov, torej za dva- ali celo trikrat manj, kot je vanjo vložila zgolj z zadnjo dokapitalizacijo. Naj jo proda in z izkupičkom, kolikšen pač bo, postopoma, na primer, kapitalsko okrepi banko SID in to spremeni v novo »narodnogospodarsko« banko (brez poslovanja s fizičnimi osebami)? Naj NLB proda, čeprav si je s predvidenim načinom privatizacije (noben posamični zasebni lastnik ne sme pridobiti več, kot bo država zadržala zase, torej več kot četrtinskega deleža) sama vnaprej krepko zbila ceno? Naj spremeni prodajne pogoje – in kako? – da bi lahko iztržila več? Naj poskuša na vsak način najti dobre argumente in prepričati Bruselj o podaljšanju roka za privatizacijo NLB, denimo vsaj za tri, še rajši za pet let, v katerih bi lahko ob potrebnem izdatnem odmerku sreče pobrala za okroglih 300 milijonov evrov dividend?
Če kaj, potem je bolj ali manj zanesljivo, da v evropskih pisarnah nismo najbolj spretni. V dneh, ko so se pretakale trpke solze srda in nemoči zaradi terana, so v Bruslju v skladu z zunanjimi temperaturami tistih dni odpravili tudi slovensko finančno ministrico. Ledeno hladno. Ne vemo, ali je bil njen obisk »krona« dosedanjega »lobiranja« za podaljšanje roka na uradniški ravni, ali naj bi oznanil začetek, ali pa je (spet enkrat) šlo za poskus, da bi dogovor dosegli kar neposredno na ministrski ravni. Vsekakor je spodletelo in bo z verjetnostjo, ki meji na gotovost, tudi ob kakšni priložnostni ponovitvi. Kar morda ni »pravično«, a »male« tam tako pač praviloma obravnavajo. Če niso neizmerno bolj prebrisani, kot bomo mi, kot je videti, kadar koli.
Ne glede na to, katere in koliko ekonomskih, eh, narodnogospodarskih razlogov proti prodaji NLB bomo letos slišali, ekonomija pri največji državni banki nikoli ni bila bistvo. Če bi bila, bi jo prodali, ko smo imeli zanjo »strateškega partnerja« in dobro ceno. Takrat je bila slovenska vlada (prva vlada Janeza Janše) pri svojih odločitvah v zvezi z banko še suverena. Vlada Mira Cerarja danes ni več.
