Koliko znaša vsota, ki jo bo na podlagi dogovora Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) plačala hrvaški agenciji za zavarovanje depozitov in sanacijo bank za odkup terjatve do Cimosa, še ni znano. Ključni pogajalec na hrvaški strani, minister za javno premoženje Goran Marić, je sredi januarja na vprašanje predsednika stranke Istarski demokratski sabor in dolgoletnega župana Pulja Borisa Miletića o prihodnosti Cimosa med drugim odgovoril, da je bila ponudba italijanskega prevzemnika ponižujoča in žaljiva. Za rešitev spora naj bi Palladio Finanziaria sprva ponujal 3,2 milijona evrov. To je predstavljalo enak delež poplačila terjatev, kolikor je ponudil drugim upnikom, vsi brez izjeme pa so ponudbo sprejeli. Druga ponudba, ki jo je Slovenija pred dnevi posredovala v Zagreb, je po neuradnih informacijah znašala pet milijonov evrov. Za Hrvate niti ta ni bila sprejemljiva. Slovenska stran je pregovorno uspela šele s tretjo ponudbo.
Zaradi časovne determinante v Cimosovi drami, ki bi se lahko čez noč prelevila v tragedijo, še zdaleč ni bilo pomembno, katera stran bi v tožbi zmagala. Za sodni spopad so se tako Hrvati kot Slovenci opremili s popolnoma nasprotujočima si pravnima mnenjema. Kdor koli bi v njem čez leta zmagal, bi dosegel le prazno zmago. Zmago na načelni ravni. Nadaljevanje pravdanja bi namreč pomenilo, da bi na obeh straneh Dragonje izgubili številna delovna mesta. V notranjosti hrvaške Istre je Cimos s tremi tovarnami daleč največji delodajalec, delo in kruh pa daje več kot tisoč delavcem. Podobno stanje je v Sloveniji, kjer zaposluje okoli 1600 delavcev, od skupno dobrih 4000 v celotni skupini. Italijani so namreč uspešen konec prevzema pogojevali s sklenitvijo dogovora o poravnavi Cimosovih dolgov na Hrvaškem.
Nadaljevanje pravdanja bi pomenilo tudi, da se negativni učinki nemalokrat videnega merjenja mišic med sosednjima država ne bi merili v nekaj milijonih evrov sklenjene zunajsodne poravnave, temveč v nekaj deset ali pa celo stotih milijonih evrov za obe ekonomiji v daljšem obdobju. Upoštevaje nevarnost izgube velikega števila delovnih mest in milijonov v obeh državah potemtakem ni bilo treba biti posebno inteligenten za sklenitev dogovora. Toda v reševanje se je moral vključiti nekdo tretji.
V sporu Italijani še zdaleč ne nastopajo kot mediator, njihov motiv pa še zdaleč ni socialne narave. Nasprotno, njihovi interesi so egoistični, v ozadju težnje po hitri rešitvi problema pa sla po dobičku.
Podoben vzorec reševanja težav, ko se je vključila tretja stran, se med državama pojavlja pri reševanju problematike Piranskega zaliva. V arbitražo so Hrvati privolili šele tedaj, ko jih je Slovenija v pristopnih pogajanjih za EU stisnila v kot. Dandanes je ne spoštujejo, za kar jim je Slovenija navsezadnje dala povod. Tudi v Cimosovem zapletu bi se obe strani verjetno še naprej brezplodno prerekali v nedogled, če ne bi bilo ogroženih toliko delovnih mest.
