Britanci niso prav znani kot vinogradniški narod. Imajo pa verjetno najslavnejšo predsednico nacionalne vinogradniške organizacije. To ni nihče drug kot vojvodinja Cornwallska Camilla Parker Bowles. Tako kot se njen mož princ Charles spozna na ekološko kmetijstvo, se ona spozna na vino. Velja za pravega connoisseurja. Pred nekaj dnevi pa je priznala, čemu se ima zahvaliti za svoje obsežno znanje o vinu – svoji vzgoji. »Ljudje me vedno sprašujejo, kako sem se spoznala z vinsko kulturo. Najprej moram dejati, da obožujem vino. Drugi razlog pa je, da je bil moj oče vpleten v vinski posel in sem kot otrok pila vino in vodo tako kot Francozi,« je dejala na proslavi petdesete obletnice britanske vinske organizacije. Ob tem je dodala, da ima njena družina vino v krvi, saj sta o vinu pisala tudi njen ded in praded. Zato res ni nič presenetljivega, da vojvodinja na vsakem obisku tujih držav vedno pokusi tudi lokalno vino.
Kot ljubiteljica vina se zavzema za to, da bi bilo tudi britansko vino odlično. Ob tem pa je izrekla še eno malce škandalozno izjavo – če že ta, da je kot otrok pila vino, ni bila dovolj – češ da se veseli globalnega segrevanja, saj bo s tem največ pridobilo britansko vinogradništvo: »Nimamo primernega podnebja za vinogradništvo, toda z globalnim segrevanjem se bo to izboljšalo in vse boljše bo tudi britansko vino.« Soprog princ Charles, strastni aktivist v boju proti globalnemu segrevanju, jo je doma bržkone okaral zaradi takih izjav.
Vino iz hladnih podnebij kot tržna niša
Toda podnebje je vse bolj prisotno v razpravah o vinu. Podnebje je celo postalo tržno privlačno. Prav te dni bo v Parizu prvi mednarodni vinski salon vin iz hladnejših podnebij. Med francoskimi vini v to kategorijo sodijo vina iz Loire, Burgundije, Alzacije in Šampanje, mednarodni razstavljalci pa bodo iz ameriškega Oregona, z Nove Zelandije, iz Nemčije in seveda Velike Britanije. Vina s teh območij so namreč vse bolj priljubljena. Recimo glede francoskega izvoza vin je odstotek vin iz hladnejših vinorodnih okrožij ostal enak, medtem ko je izvoz vin iz toplih in sončnih regij upadel. Res pa je, da je iznajdba termina »vina s hladnih območij« le marketinški trik. Burgundci so prav tako slavni kot bordojci in niti belim alzaškim vinom ne gre slabo. Je pa delitev vin na vina hladnih in toplih območij nedvomno nekaj, kar z veseljem pozdravljajo Britanci, saj tako lahko svoja vina uvrstijo v isto kategorijo kot vina iz Burgundije.
V Veliki Britaniji so sicer prvi val vinogradniškega navdušenja doživeli v osemdesetih letih preteklega stoletja, a je do začetka 21. stoletja večina teh vinskih kleti ugasnila. Nato so topla poletja ponovno spodbudila sajenje trte, a so podnebne razmere na Otoku še vedno tako nepredvidljive, da je težko zagotoviti stabilne letine. Lahko se zgodi, da grozdje zaradi obilja poletnega dežja ni dovolj zrelo ali pa je zaradi veliko sonca odlična letina. Toda Britanci mislijo resno. Trenutno s svojim vinom obrnejo okoli 100 milijonov funtov na leto. Želijo pa tudi zaščititi ime british fizz kot ime za britanska peneča vina. Če imajo Francozi šampanjec, bodo imeli Britanci pač fizz. Vojvodinji Cornwallski, patroni britanskega vina, pa to ime ni po godu: »Šampanjec je tako lepo ime in ne želim, da nas Francozi premagajo zaradi lepšega imena. Menim, da bi morali o našem imenu še malce razmisliti. Pogosto se mi zdi, da sem našla boljše ime za naše peneče vino, a se potem zjutraj zbudim in ga pozabim.«
