Poglejmo. Simbolično je odstopil od transpacifiškega prostotrgovinskega sporazuma. Podpisal je predsedniški odlok o gradnji zidu z Mehiko. Podprl je projekt dveh zelo spornih naftovodov. Zaostril je politiko do nezakonitih priseljencev, ki so že v državi. Dopustil je mogoče ponovno mučenje ujetnikov. Ustavil je financiranje organizacij po svetu, ki ponujajo informacije o splavu. Zdaj pa je še zaprl vrata za sirske begunce in za določen čas celo za državljane sedmih večinsko muslimanskih držav, ki imajo vse potrebne papirje za zakonit vstop v obljubljeno deželo. Vse to v enem samem tednu. Pričakovano je sledilo veliko osuplosti, ampak ta je popolnoma odveč. Vse naštete poteze so bile hrbtenica Trumpovega predvolilnega programa. Da bi newyorški bogataš po vstopu v Belo hišo odvrgel volčji kožuh, ker da se spodaj skriva ovca z zmernim političnim programom, bi bilo res naivno pričakovati. Navsezadnje s svojimi dejanji odgovarja skoraj polovici volilnega telesa. Z vseh koncev ZDA se zdaj sicer predvajajo posnetki, na katerih protestirajo okoljevarstveniki, aktivisti, zagovorniki človekovih pravic in čisto običajni zaskrbljeni državljani. Toda ti imajo svoj antipod, ki je morda v tem trenutku precej bolj tih in skrit, a ne neobstoječ. Ideje, da je pri velikem delu Trumpovih volilcev na hitro nastopilo nekakšno povolilno kesanje, podobno kot se je govorilo po brexitu, so res samo ideje. Kajti Trump ni politični mesija, ki je prišel, da bi ZDA obračal na glavo s svojo konservativno-populistično revolucijo. Trump je produkt že obstoječih razmer, ki so sploh omogočile njegov vzpon. In to lahko Ameriko in z njo lep del sveta, ki mimo tamkajšnjega dogajanja ne more, spravlja v precep: se bo trend, za katerega Evropa, mimogrede, sploh ni imuna, obdržal in z nepredvidljivimi posledicami preživel naslednja štiri leta ali še več?
Nekateri nastavki za to v ZDA že obstajajo, predvsem v vseh drugih vejah oblasti. Ni nepomembno, da je Trump prvi dan predsedovanja stopil v novo vojno z mediji (o obskurni temi, številu udeležencev na inavguraciji), njegov tiskovni predstavnik pa je sporočil, da se bodo dejstvom postavljali po robu s tako imenovanimi alternativnimi dejstvi. Relativiziranje medijev kot tako imenovane četrte veje oblasti, ki so se (sploh novičarske televizije) že prej relativizirali kar sami, je bil eden od ključev do volilne zmage. Če jo bo Trump s to taktiko odnesel še naprej, bo njegovo vladanje neprimerno lažje. Namreč, druga veja oblasti – kongres – je v rokah republikancev. Večina teh (ne pa vsi) je ob odloku o beguncih nakazala, da bodo predvsem tehtali politične koristi in posledice, ki jih prinaša (ne)podpora Trumpu. Da to očitno počnejo brez kritične presoje o tako pomembnem vprašanju za državo, ki se je svetu prodajala pod blagovno znamko obljubljene dežele za iskalce boljše prihodnosti, pa je natanko odraz cinizma v politiki, ki je omogočil Trumpov vzpon.
Newyorška sodnica Ann M. Donnelly, ki je ustavila izvajanje Trumpovega odloka, je postala junakinja njegovih kritikov, a velja pristaviti, da so zvezni sodniki v ZDA prav tako ideološko opredeljeni (in jih predsedniki po tem kriteriju tudi izbirajo), za to pa ni imuna niti najvišja sodna institucija v državi, devetčlansko vrhovno sodišče. Slednjemu en član trenutno manjka in ta bo zelo pomemben za to, v katero stran se bo sodišče nagnilo – k bolj dosledni in zato načeloma bolj konservativni interpretaciji ustave ali v drugo, bolj »liberalno« smer. Manjkajočega člana vrhovnega sodišča pa bo predvidoma danes ponoči predlagal Trump...
