Dresden, prestolnica nemške zvezne dežele Saške, velja v splošni zavesti ljudi predvsem za »baročno mesto« (turistične agencije ob ime navadno potisnejo dva še baročnejša pridevka: »nemške Firence« ali »Firence ob Labi«) – in temu skorajda ni mogoče ugovarjati. Tako imenovanemu dresdenskemu baroku, ki je pod francoskimi in italijanskimi vplivi nastal v času saškega vojvode Friderika Avgusta I. (1670–1733) in njegovega sina Friderika Avgusta II. (1696–1763), lahko v starem delu mesta sledimo na vsakem koraku, od cerkve Naše gospe do dvorca Zwinger. Manj znano je, da Dresden v nemški kulturni zavesti slovi tudi – in naj se še tako čudno sliši – kot »mesto higiene«. Zasluge za to gredo predvsem muzeju, ki nedaleč stran od baročnih znamenitosti deluje že od leta 1930.
Od ustne vodice do muz
Nemški muzej higiene so ustanovili že leta 1912, kmalu po koncu tamkajšnje 1. mednarodne razstave higiene. Pobudo zanjo (in pozneje za muzej) je dal Karl August Lingner, podjetnik, ki je obogatel s prodajo ustne vodice Odol (ta slavna znamka je še aktivna in od leta 2000 v lasti britanske farmacevtske družbe GlaxoSmithKline). Razstava, ki naj bi v času tuberkuloze, širjenja kožnih in spolnih bolezni seznanjala s preventivnimi ukrepi in hkrati s splošnim napredkom v zdravstvu, je imela neverjeten obisk: v slabega pol leta si jo je ogledalo 5,2 milijona ljudi.
Druga razstava, leta 1930, je bila že v muzeju, ki si ga je Lingner ob ustanovitvi zamislil kot »kraj pouka za celotno prebivalstvo, kjer bo lahko vsakdo med gledanjem osvojil znanje, ki mu bo omogočilo zdravo in razumno življenje«. V neoklasicistično bauhausovskem slogu ga je zasnoval Wilhelm Kreis, eden takrat najvplivnejših nemških arhitektov. Največja atrakcija razstave je bil (in je še danes) Stekleni človek, natančen anatomski model moškega telesa; izdelali so ga iz prozorne plastike ter vanj vgradili več kot štirideset žarnic, ki s pritiskom na gumb razsvetlijo notranje organe (leta 1935 se je temu modelu pridružila Steklena ženska).
Medtem ko je bil muzej v času tretjega rajha namenjen širjenju nacionalsocialistične rasne ideologije (predvsem zakona o preprečevanju dedno bolnega naraščaja, podlage za prisilno sterilizacijo več sto tisoč moških in žensk), je po drugi svetovni vojni v Vzhodni Nemčiji opravljal zdravstvenovzgojne naloge. Od nemške združitve dalje ima muzej stalen in prepoznaven koncept.
Muzej ima dve stalni razstavi: Človeško pustolovščino, ki v sedmih razstavnih prostorih, na približno 2000 kvadratnih metrih tematizira človeško telo in vedenje o njem v različnih zgodovinskih obdobjih in družbenih kontekstih; in razstavo Naših 5 čutil, ki otroke na igriv način seznanja s podatki o zmogljivosti človeških čutil. Ob številnih drugih, kulturnih in (poljudno)znanstvenih dogodkih pa vsako leto pripravijo še dve ali tri občasne, tematske razstave. Trenutno (in še do junija) poteka Sram: 100 razlogov, da zardite.
O sramu v brezsramnih časih
»Živimo danes v brezsramnih časih?« Odgovor Daniela Tyradellisa, kustosa omenjene razstave, je kljub morebitnim nasprotnim pričakovanjem odločno nikalen. Občutek sramu, ki je bodisi oseben ali pa izhaja iz nespoštovanja družbenih norm, naj bi, vsaj pri večini ljudi, še vedno obstajal. Tyradellis dokazuje to z okoli 250 predmeti, ki sram zgolj dokumentirajo ali pa povzročijo, da obiskovalcu ob pogledu nanje postane nerodno. Na ogled je med drugim posnetek znamenitega performansa Valie ExportTipalni kino iz leta 1968, v katerem umetnica vabi mimoidoče moške, naj se dotaknejo njenih prsi. S tem ko iz sebe namerno napravi spolni objekt, prizor za tiste, ki so se odzvali vabilu, nemalokrat postane mučen. V videu Živalski performans iz leta 2002 želi Joanna Rytel storiti nekaj dobrega za živali, zato pred njimi pleše in izvaja striptiz. Čeprav velja, da živali ne občutijo sramu (ali pa morda ravno zato?), postane gledalcu videa nerodno za umetnico. Podobne občutke vzbujajo odlomki iz zgolj na videz dokumentarnega filma Ljudožerske tureDennisa O'Rourka iz leta 1988. Ti prikazujejo zahodnjaške turiste, ki na izletu po Papui Novi Gvineji z domnevno naivnimi, »primitivnimi« domačini barantajo za izdelke domače obrti in jih proti plačilu strastno in zadovoljno fotografirajo. Na nekoliko drugačen način se sramu na razstavi loteva slovenski umetnik Sašo Sedlaček z večkrat nadgrajenim robotom Žicarjem: ker naj bi bilo ljudem, ki želijo beračem darovati denar, ob pogledu nanje nerodno, umetnik kot priročno rešitev ponuja brezoseben tehnološki vmesnik.
Med razstavljenimi predmeti so na ogled tudi takšni, ki ne prihajajo iz polja umetnosti, temveč sodijo v kulturno zgodovino: ščitniki za penis iz Afrike, italijanski »švedski porniči«, maske za uprizarjanje sadomazohističnih perverzij. Ti predmeti sramu ne vzbujajo kot takšni, temveč ga sprožijo šele v trenutku, ko se človek zave, da ga pri gledanju opazujejo drugi (večinoma muzajoči se) obiskovalci. Očitno sram včasih potrebuje občinstvo.
