Glasbeni potek je bil razsekan (razhajanja, ansambelsko neusvojeni hitrostno-agogični »ritem« izvedbe, posamična pevska opuščanja in tako naprej), zborovski posegi v prvem dejanju skoraj amaterski, brez dinamično-izrazne ozaveščenosti. Orkester ni pokazal odnosa do zvočne materije, razen na nekaj mestih v 2. dejanju (simfonični intermezzo); vokalnemu delu je bil blizu zgolj v melodični brezbrižnosti (antiklimaks v ljubezenskem duetu). Puccinija in pojoče italijanskosti nismo dočakali. Spomnim se dirigentove mariborske Turandot brez zlitosti s petjem; še nekoliko slabše je Loris Voltolini tokrat pripravil Madamo Butterfly. Operni zbor pod vodstvom Željke Ulčnik Remic nazaduje.
Glasbena izvedba in mizanscena sta druga drugo podpirali v vseenosti do mojstrske naprave za manipuliranje čustev. Puccinijeva opera se vzpostavlja prek dogovornega užitka vlažnega robčka, ki se namešča tudi pod morebitni interpretativni vnos. Pogled na asketsko scenografijo, potencialno polje obredne konfrontacije, ni bil neobetaven. Toda režiser Vinko Möderndorfer ni segel dlje od ohlapne želje po kritiki zahodnjaške dekadentne samopašnosti. Njegovega izhodišča – simbolno reducirane igre – ni bilo mogoče ločiti od odsotnosti podrobnejše izdelave. Tako so »nekdanji« psihološko-značajski pregled nadomestili prazna statika in petardni klišeji. Kaj je Möderndorferjeva Butterflyjeva, z osebami, ki visijo med atavizmi operne tradicije in neizpeljanim ritualom?
Naslovna kreacija je bila nezgoda. Sprva predvideni hišni pevki sta vlogo zavrnili, vrzel je zapolnila desetorazredna gostja. Lucia Premerl je predajala part z obrabljenim glasom (tehnična nepokritost je bila očitna že ob preprostih frazah v nevtralnih legah), nekje med suhostjo, intonančnimi štrlinami in tremolirano grobostjo. Sodelovanje gledališča z Ireno Parlov (grdo monotona Suzuki) je še en odsev »modrosti« umetniškega vodstva. Glas Renza Zuliana je onkraj Pinkertonovega lirskega jedra; zvenel je nefluidno, kratko, ob živčnem preboju vrhnjih tonov. Marko Kobal, tresavični Konzul, je skoraj izgubil občutek za ravnanje z vokalnostjo; Matej Vovk je bil karakterno neoblikovan Goro. Bončeva intervencija je z ugaslim in ravnim Juanom Vasletom delovala kot groteskno napihovanje, ojačano z mikrofonom (kar je škandal).
Nekaj je narobe z ustanovo, vodstvom in ansamblom, ki doživljajo padce ob eminentnem železnem repertoarju (pomislimo na lanskega Otella). Te vrstice so mišljene kot resno opozorilo kulturni politiki. Tokratni polizdelek potrjuje dolgotrajne slutnje: strokovno-obrtna substanca v zavodu je usahnila. Imamo torej državno opero, ki je solventna, plačuje račune, ne obvlada pa več opernega žanra.
