O tem, kaj mu pomeni prva kolajna na velikih tekmovanjih v trenerski (selektorski) vlogi.

Kot igralec sem osvojil vse, kar je bilo mogoče, bil sem tudi svetovni in olimpijski prvak, zdaj sem dobil prvo kolajno kot trener, selektor. Seveda upam, da ne bo zadnja. V Franciji smo naredili in dosegli nekaj, kar je na meji verjetnega, to je rokometni čudež. To nam ne bi uspelo, če ne bi imel na razpolago kakovostnih igralcev. Če mi je uspelo vsaj malo spremeniti njihovo mentaliteto, ki so jo imeli v preteklosti, sem na pravi poti, da s Slovenijo naredim nekaj zares velikega, vrhunskega. Kljub temu da je že bron zelo veliko.

O tem, kako je doživljal tekmo proti Hrvaški in njen neverjeten razplet.

Seveda sem ponosen, ker smo osvojili kolajno, prav tako pa tudi zaradi načina, kako smo to storili. Verjemite, takšna zmaga mi je precej ljubša, kot če bi bili vso tekmo boljši. O takšnih tekmah, kot je bila s Hrvaško, se potem govori skoraj za vse čase, igralci pa z njo dobijo značaj, čvrstost... Veliko elementov in zadev je, zaradi katerih sem kot selektor ponosen na to, kar delamo in s kom to delam. Fantom sem med drugim odkrito povedal, da tistemu, ki dela z njimi, ne bo težko niti v peklu.

O tem, kaj se je dogajalo z njegovimi fanti več kot 50 minut.

Igralci so se igrali tako z mojimi živci kot z živci slovenskih navijačev. A to jim bom vrnil, tega jim ne morem kar tako oprostiti in pozabiti. V prvem polčasu so povsem odpovedali, igrali so kot p.... in to sem jim povedal tudi v garderobi. Vprašal sem jih, ali so tekmo že vnaprej izgubili. Nisem omenjal taktike, govoril sem le o njihovem značaju: da napovedujejo zmago Slovenije, na igrišču pa delujejo povsem nasprotno. Da naj gredo na igrišče in končno odigrajo tako, da jih po tekmi ne bo sram. Rekel sem jim: »Moški glas ne pride od nikogar od vas. Ta pravi 'gremo', drugi 'ajmo'. Govorite, kot govorijo deklice.« Nato sem od njih želel slišati moške glasove in res so malce povzdignili glas. Morda sem s temi besedami vendarle nekaj premaknil pri njih. Imam pač dovolj izkušenj, da znam dvigniti ekipo.

O tem, ali je pri zaostanku s 16:24 v 40. minuti zares verjel v preobrat.

Tisti, ki smo na klopi, se seveda nikakor nismo smeli vdati. To je bilo najpomembnejše in to pozitivno energijo smo prenesli tudi na igralce. Tri četrtine tekme sem se med igro trudil govoriti s svojimi igralci in jim dopovedati nekatere stvari, a so »gledali skozi mene«, bili so v nekem svojem, drugem svetu. V nekem trenutku sem bil zares razočaran, a sem vedel, da moram biti prvi, ki se bo odzval na dogajanje na igrišču, da se ne smem vdati. Tisti, ki smo bili na klopi, smo igralce spodbujali pri vsaki malenkosti, da bi jih dvignili. To je spominjalo na tiste, ki jih izvlečejo iz vode in jim dajejo umetno dihanje, potem pa počasi končno le pridejo do zraka in zadihajo.

O tem, kaj je igralcem dejal v zadnjem delu tekme.

Jasno mi je bilo, da ne smem vpiti nanje, ker bi izzval prav nasprotni učinek od želenega. Vedel sem, da igralci potrebujejo samo dodatno energijo. Dejal sem jim, da morajo v zadnjem delu dati vse od sebe in da morajo igrati, kot da je konec sveta. Vprašal sem jih: »Ali veste, kdo je bil četrti na lanskih olimpijskih igrah v Riu? Vem, da ne veste. Nihče se ne spominja četrtega!«

O tem, da so Hrvati po že skoraj dobljeni tekmi pokopali sami sebe.

Hrvaška je bila več kot 50 minut boljša. V drugi polovici drugega polčasa je pri Hrvatih prišlo do velikega padca v igri. Že ko smo se jim približevali, jih je zajela panika, poleg tega jih je verjetno vedno bolj načenjala tudi utrujenost, izgubljali so moč, strah jih je bilo streljati proti našemu golu. Pri njih je začelo popuščati na vseh straneh, bili so šokirani, saj so se začeli zavedati, da lahko izgubijo. Ni mi jasno, kako je Domagoj Duvnjak sploh zdržal do konca tekme, saj se je komaj premikal. Toda vseeno je prevzel odgovornost in skušal streljati, vendar smo ga v obrambi zlahka ustavljali. To, kar se je zgodilo Hrvatom, je katastrofa: izgubiti tako proti Norveški kot Sloveniji na takšen način. Neverjetno.

O tem, kako je zadovoljen s predstavami Boruta Mačkovška, svojega »pacienta številka ena«.

Mačkovšek se je na tem tekmovanju izoblikoval v odličnega obrambnega igralca. Lahko bi celo rekel, da je naš Didier Dinart, Francoz pa je bil pojem igre v obrambi. »Maček« je dosegel zadnji zadetek na tekmi in očitno nekdo tam zgoraj vse to zelo budno opazuje in spremlja. No, ampak Mačkovšek še vedno ni takšen, kot bi lahko bil. Ima pa tudi resno konkurenco v Janu Grebencu, ki je proti Hrvatom odigral tako, kot da ima za sabo 200 reprezentančnih nastopov.

O tem, ali bo s kolajno končno utišal svojo močno opozicijo v Sloveniji.

Z opozicijo se nikoli ne obremenjujem, vedno je bila in vedno bo. Ne glede na to, kdo je selektor. Že večkrat sem jasno in glasno povedal, da v Slovenijo nisem prišel, da bi bil njen vseživljenjski selektor. Slovenija je tretja na svetu in ima kolajno, tega nam in meni ne more nihče vzeti. Jaz sem zadovoljen, miren, želim si le razumevanja. Nadejam se, da smo zdaj prepričali tudi tiste, ki doslej niso verjeli, da smo tega sposobni.