Kakšen nor scenarij: slovenska izbrana vrsta, ki je včeraj z letalom odpotovala iz Pariza, kolajn ni mogla najprej pokazati v domovini, ampak so jih najprej videli na – Hrvaškem. Letalo iz Francije je namreč okoli 14.30 pristalo na letališču v Zagrebu, kjer jo je pričakalo tudi več sto najzvestejših navijačev iz Slovenije. Toda veličasten sprejem čaka bronaste junake tudi doma, danes ob 17. uri pred Mestno hišo v Ljubljani. »Nič zato, če smo pristali v Zagrebu. So si lahko Hrvati v živo ogledali, kako je videti bronasta kolajna,« je cinično pripomnil eden od slovenskih rokometašev, preden so se po slavju v Zagrebu vkrcali na avtobus proti domovini.
A precej bolj veselo je bilo v soboto v Parizu po sanjskem preobratu Slovenije in dramatični končnici. Ko so Slovenci v 40. minuti zaostajali za osem zadetkov (16:24), osem minut pred koncem pa še vedno za pet (24:29), je kazalo, da se bo ponovila tekma Slovenija – Hrvaška za bron na SP 2013 v Španiji, ki so jo naši južni sosedi dobili z 31:26. »Način, na katerega smo si priborili kolajno, je neverjeten, a dela bron še slajši. Ker nam 40 minut ni prav nič uspevalo, smo verjetno le še igralci in člani strokovnega štaba verjeli v čudež. A to, kar smo prikazali v zadnjem delu, je čista rokometna poezija,« je bil navdušen Jure Dolenec. Gorenjec je v norem pariškem večeru izpolnil svoje rokometne sanje: »Od otroških let sem sanjal, da bom nekoč igral v reprezentanci in z njo osvojil kolajno. Zdaj jo imam, občutki so sanjski. Brez skrbi, znali jo bomo zaliti in proslaviti.«
Mačkovšek: Hčerkica in kolajna
Zadetek za končnih 31:30 je dosegel Borut Mačkovšek na začetku zadnje minute, dve minuti prej pa še enega po odličnem cepelinu z Dolencem. »Večji del tekme smo bili daleč od želene kolajne. Igrali smo v krču in katastrofalno v obrambi, morebiti smo šli preveč zlahka v tekmo, očitno pa je bila ovira psihološka, blokada v glavah. Ko smo imeli že osem zadetkov minusa, smo mogoče vsi malce obupali. Toda v nadaljevanju smo dokazali, da nismo luzerji, kot pravijo nekateri, ampak prava ekipa. To, kar smo uprizorili v zadnjih desetih minutah, je noro. Takšen podvig lahko izpeljejo le najboljše ekipe na svetu. Kolajna v Parizu je nekaj najlepšega, kar se mi je doslej zgodilo v življenju,« je povedal ostrostrelec Borut Mačkovšek, a se je takoj popravil: »No, razen rojstva moje hčerkice.«
Kapetan Vid Kavtičnik je zaradi poškodbe kolena ob pomoči članov strokovnega štaba s solznimi očmi predčasno odšepal z igrišča in dramatično končnico spremljal s klopi. »Nekaj je počilo v kolenu. Ne vem natančno, kaj je narobe, to bo jasno šele po zdravniškem pregledu. A tudi če je koleno poškodovano in tudi če ga bo treba 'izgubiti' za kolajno, se je splačalo,« je pojasnil Vid Kavtičnik, ki je na podelitev kolajn prišel šepajoč z obvezanim kolenom in slovensko zastavo okoli vratu. »Skoraj petdeset minut smo sami pri sebi preklinjali, ker nam ni šlo, ne le naši navijači v dvorani in pred televizijskimi zasloni. Težje je bilo zadnje minute spremljati s klopi kot biti na igrišču. Mi smo rasli, Hrvati so padali in niso več vedeli, kaj lahko storijo, da bi ustavili našo ofenzivo. Dvignili smo se iz brezna, to pa zmorejo le vrhunske ekipe,« je dodal kapetan, ki je po srebru na EP 2004 osvojil drugo kolajno na velikem tekmovanju: »Upam, da Slovenija ne bo spet tako dolgo čakala na naslednjo.«
Za bron 40.000 evrov od IHF
Organizator igre Marko Bezjak je bil izbran za najboljšega igralca tekme proti Hrvaški, a nagrada (ročna ura) po veliki zmagi sploh ni bila pomembna. Medtem ko konca tekme za bron na SP 2013 v Barceloni ni dočakal na igrišču, saj si je v 41. minuti prislužil neposredni rdeči karton, potem ko je naredil grob prekršek (udarec z roko v obraz) nad Ivanom Čupićem, je bilo v soboto v Parizu drugače. »Tokratni razplet proti Hrvatom je bil šokanten. Med polčasoma smo si v garderobi dejali, da gremo na glavo, na vse ali nič. Nismo želeli in se hoteli zadovoljiti s četrtim mestom, čeprav bi bil to vseeno velik uspeh za spremenjeno reprezentanco. In ko smo prišli z minus osem na minus dva, sem sam pri sebi dejal, da tekme ne moremo več izgubiti,« se je spominjal Marko Bezjak. A verjetno je tudi on že pozabil, da so v Barceloni Hrvati sredi drugega polčasa prav tako vodili z enakim izidom in razliko kot v Parizu (24:16), a se je v Franciji zanje razpletlo precej bolj nesrečno. In še tole: Slovenija bo od Mednarodne rokometne zveze (IHF) za bron dobila nagrado 40.000 dolarjev, prvak 100.000, drugouvrščeni pa 60.000.
