Me je pa pogosto begalo povsem banalno vprašanje. Po burnih debatah v parlamentu, ki ne zaslužijo vselej spodobnega imena, saj je v njih preobilica zmerljivk in žaljivega, tudi sovražnega govora, se morajo vsi ti poslanci srečevati tudi zunaj posvečenega prostora. Gredo jest, gredo na kavo, srečujejo se na hodnikih, zbrani so na proslavah (vsaj manj pomembnih) in ne nazadnje, kadar je stiska, tudi na pisoarju ne izbiraš levega in desnega soseda, ker je zlasti za starejše občane stiska prehuda, da bi se mudil še s sedežnim oziroma stojiščnim redom po (strankarski) všečnosti.
Si v vseh teh predstavljenih in povsem realnih ter vsakdanjih okoliščinah poslanci še naprej izmenjujejo zbadljivke in si vračajo milo za drago? Ali pa se znajdejo v popolnoma drugem svetu, ki je poln sloge in razumevanja, torej osupljivo drugačen od tistega, kakršen je na voljo tv-publiki?
Naj preidem na podobno izkušnjo, čeprav ne tako izostreno, ki se je dobro spominjam iz preteklih desetletij. Imel sem dovolj priložnosti spremljati pravde, ki so jih na sodišču sprožali številni Slovenci, najpogosteje nezadovoljni s sosedskimi odnosi. Slovenec, če je kaj dal nase, je za svoj cilj zmagati v pravdi še več dal advokatu. O tem in o gruntih, zapravljenih s pravdanjem, so znali lepo opisovati trpke usode že domači pisatelji našega 19. stoletja. Torej ima naš narod v nekaterih stvareh čvrst značaj, ki ga odlikuje zlasti nepopustljivost do zadnjega diha oziroma cvenka. Sem je vselej spadalo tudi pričakovanje, da se bo advokat enako ostro, popadljivo in nepopustljivo zavzel za pravico svoje stranke. Ko ne bi bilo tako, bi njegov pravniški ugled v javnosti hitro strmo padel, kajti mlačnost v obrambi, kaj šele v napadu, se hitro razve. Advokati so občasno pristajali na tako igro, ker je prinašala dobiček kljub morebitno izgubljeni pravdi. Če je bil nastop ognjevit, izid pa slab, je bila slika o krivosodju potrjena, enako tista o podkupljenih sodnikih.
A glavna težava ni bila v tem, ampak v nekih drugih okoliščinah odvetniškega ceha. Jezični dohtarji praviloma niso bili sprti med seboj. Za to ni bilo razloga. Ker niso bili razdeljeni po političnih strankah (danes je malo drugače), so se v vseh razmerah prijazno in prijateljsko družili, zlasti v vseh gostilnah in bifejih, ki jih posebej ob sodišču v Ljubljani nikoli ni manjkalo.
A kadar je človek, ki se je pravdal, naletel na svojega advokata, kako povsem nesovražno, celo globoko prijateljsko in zaupno kramlja z advokatom nasprotne stranke, na mizi pa ju druži še visokoodstoten vitaminski napitek, takrat se mu je podrl svet in z njim vera v poštenost odvetniškega ceha v celoti. Z nasprotnikom se mirno pogovarjaš le takrat, kadar imaš za bregom nekaj grdega na račun človeka, ki ti je popolnoma zaupal in položil svojo usodo v tvoje roke.
Če mi je bila pravkar opisana slika jasna že takrat, me ona prva s poslanci bega še danes. Zlasti po tem, ko sem se pred časom pogovarjal s človekom, ki sem ga štel za prijatelja, še preden je postal poslanec. Povedal mi je namreč, da so njega in njegovega kolega iz druge stranke, s katerim sta bila v nekem delovnem telesu, sumili neke grde in nedopustne stvari. On je zagotovo ni zagrešil, kar pomeni, da se je krog osumljenih skrčil na edinega preostalega.
Ta pripoved me na tej točki ni toliko presenetila kot prijateljev naslednji komentar.
»Ampak, veš, midva se sicer čisto dobro razumeva in prijateljsko pogovarjava.«
Premišljeval sem, koliko napora je potrebnega, da se s človekom, ki je sposoben več takih grdobij, pogovarjaš, kot da ni nič narobe, oziroma se sprijazniš s tem, da njegova ravnanja pač občasno določa strankarski štab ali njegov vrhovni poveljnik, on pa jih brez pomisleka poslušno izvrši. Brezrezervno prijateljevanje bi se mi zdelo razumljivo le v razmerah, ko bi si tudi prvi privoščil kaj podobnega in bi tako vedenje postalo kulturna norma parlamentarcev. To o kulturni normi se mi zdi občasno kar dokazano, le ono o prijateljstvu ljudi, ki se bodisi zmerjajo med seboj bodisi počenjajo nečednosti, mi ostaja uganka. Tudi ne vem, ali se je splača lotiti. Morda rešitev prinese še večje razočaranje.
