V prvi slovenski ligi ni ljubljanskega kluba. Tudi v nekdanji državi največ naslovov državnega prvaka ni šlo v Beograd ali Zagreb, temveč v Bjelovar, Banja Luko in Šabac. Verjetno je tako zato, ker gre za mlad šport. Tak, kakršnega poznamo danes, se rokomet igra vsega 50 let. Pred tem se ga je igralo na nogometnem igrišču in z več igralci. Ko se je v 50. letih prejšnjega stoletja pojavil v novi različici, večjih okolij ni zanimal. Toliko bolj so se ga oprijela manjša, ki jim je bil pristop v nogomet ali košarko onemogočen zaradi prevlade večjih mest. V njem so prepoznala svojo priložnost. Pri tem procesu ne gre pozabiti še prvih generacij difovcev, kot se je po instituciji z nazivom Državni institut za fiskulturo nekoč reklo študentom in diplomantom športnih fakultet. Stara garda difovcev je bila na rokomet, kot na novo in za tiste čase progresivno igro, nora. Nemara tudi zato, ker je ponujal možnost za napredovanje. Za delo. Za trenerstvo. Za izvajanje trenerski konceptov. Tudi takšnih, ki jih danes pripisujemo drugim športom, so se pa dejansko najprej zgodili v rokometu. Krešimir Petrović, oče Roka Petrovića (prav tako solidnega rokometaša), je bil v osnovi rokometaš. Tudi Ante Kostelić, oče Ivice Kostelića, je bil rokometaš. In prvi trener, ki je v športno izrazoslovje uvedel besedo garanje oziroma zaslovel po tem, da je kot izhodišče za sleherni up na končni uspeh oklical brutalno naporne fizične predpriprave, ni bil smučar. Ampak rokometaš. Vlado Štencl. Zagrebčan, ki je z jugoslovansko reprezentanco na olimpijskih igrah leta 1972 osvojil zlato medaljo, par let kasneje pa je z Nemčijo postal še svetovni prvak.
Rokomet je torej delaven šport. Šport regularnih, v svojih okoljih cenjenih ljudi. Fantov »za oženit«. Je tudi šport, v katerem se nacionalna čustva izražajo najbolj goreče. Zato so bila pričakovanja od slovenske reprezentance praviloma vedno večja od rezultatov. Odgovor na to, zakaj jim ni uspelo tolikokrat prej, lahko poskusimo najti v iskanju odgovora, zakaj jim je uspelo tokrat. Zdi se, da je Veselin Vujović uspel pri igralcih zbuditi resnost. Nekako uveljaviti vzdušje, da za infantilno izgubljeno žogo ne more biti nobenega odpustka, še najmanj je pa to lahko domače kosilo, ki te potolaži, ko se poražen vrneš domov. Verjetno se je namučil, kot se ni še z nobeno ekipo pred tem. Slovensko okolje ima pač izrazit smisel za izgovore in samotolažbo. Zato je za slovenske igralce (tudi v drugih športih) velikokrat značilna nekreativna in predvidljiva igra. Igra, v kateri si nihče ne upa narediti ničesar osebnega. Igra, pri kateri dobi gledalec občutek, da si igralci bolj želijo, da gre žoga do koga drugega, kot da prišla do njih in bi morali z njo nekaj narediti. Hkrati je to tudi igra, v kateri se najhitreje dogajajo otroške napake. A rezultat je možen samo, če si človek upa biti oseben in kreativen, za kreativnost moraš biti pa najprej resen. Samo na največjih mentalnih obratih lahko dobiš pravo idejo. In to so slovenski rokometaši, sploh v zadnjih minutah zadnje tekme, bili. Docela osredotočeni na igro, osvobojeni postranskih strahov in zato tako v obrambi kot v napadu kreativni. »Igrajte, kot da vam je to zadnje v življenju,« jim je na odmoru deset minut pred koncem dejal Vujović.
