»Nisem si vedno želela biti igralka. Mislila sem, da želim postati prevajalka za Združene narode, da bi pomagala ljudem, da bi se razumeli med seboj,« je nekoč dejala Meryl Streep, ki je pravzaprav igrala, še preden je zares začela igrati. Denimo pri 15 letih, ko si je na srednji šoli v New Jerseyju temne lase prebarvala v svetlo, zavrgla očala in postala navijačica in lepotna kraljica na maturantskem plesu, skratka najpopularnejše dekle na šoli. »Svetlolaso lepotno kraljico sem igrala več let,« se je svoje netipične vloge kasneje zavedla tudi sama in leta pozneje, ko je končala študij na univerzi Yale ter postala znana igralka, s selitvijo iz zvezdniškega Los Angelesa v mirnejši Connecticut dokazala, da ji stopanje po rdeči preprogi res ustreza veliko manj kot umirjeno družinsko življenje. »V Los Angelesu sem bila nenehno Meryl Streep. Vedno sem imela občutek, da se moram spraviti v red, preden peljem otroke v šolo. Tega nisem mogla več prenašati.«
Trpljenje in nagrade
Je pa prenesla marsikaj drugega, na primer težko smrt svoje prve velike, četudi kratke ljubezni, igralca Johna Cazala, zaradi katerega je, da bi bila ob njem, sprejela vlogo v Lovcu na jelene. Zanjo je leta 1979 prejela svojo prvo nominacijo za oskarja, vendar pa kmalu zatem izgubila Cazala, za katerega je skrbela vse do njegove smrti. Prvi emmy, ki ga je dobila ravno v tistem času, ji tako ni pomenil nič. »Želim si, da bi mu lahko pripisala velik pomen, a ni imel nobene trajne moči,« je komentirala nagrado za vlogo v miniseriji Holokavst. Zanjo se je odločila samo zato, da je lahko plačevala račune za zdravljenje Cazalovega raka na pljučih, saj je ves čas upala, da bo bolezen premagal. Ko je umrl, pa jo je na njeno izgubo ves čas opominjal Dustin Hoffman. Igralec, ki deluje kot prijazni gospod iz predmestja, je bil na snemanju drame Kramer proti Kramerju, v kateri sta s Streepovo igrala ločenca, ki se bojujeta za skrbništvo nad sinom, namreč nemogoč do vseh, njo pa je provociral tako, da ji je med enim od najintenzivnejših prizorov, ko na sodišču razlaga, zakaj bi otroka morala dobiti ona, šepetal Cazalovo ime.
Štirje otroci, trije oskarji
Svojega prvega oskarja bi Streepova, takrat stara šele 29 let, verjetno dobila tudi brez Hoffmanovih manipulacij. Da bo postala velika zvezda, je že po Lovcu na jelene, njenem drugem filmu po Julii, v kateri je igrala z Jane Fonda in Vanesso Redgrave, napovedal Newsweek, kjer so zapisali, da gre za prvo Američanko po Jane Fonda, ki bo po moči enakovredna moškim zvezdnikom, kot so Dustin Hoffman, Jack Nicholson, Robert De Niro in Al Pacino. Streepova je hitro dokazala ne samo to, da jim lahko parira, ampak da jih lahko tudi preseže. Do konca 80. let je imela že osem nominacij za oskarja, do konca 90. let deset, do leta 2010 šestnajst, do letos, ko je prejela še nominacijo za igro v biografski komediji Slavno neslavna Florence, pa že dvajset.
Do zdaj je prejela tri. Zadnjega za Železno damo, v kateri je postala kopija nekdanje britanske premierke Margaret Thatcher, ki jo je razumela kot osebo, ki zato, ker je ženska, in zato, da jo bodo jemali resno, ne sme kazati čustev. Teh se Streepova, kot je pokazala tudi z zadnjim govorom na podelitvi zlatih globusov, v katerem je okrcala Donalda Trumpa, ni bala nikoli. Ne v resničnem življenju ne na platnu, s katerega je gledalce vedno spravljala v smeh ali v jok, nikoli pa jih ni puščala hladnih. »Če bi obstajal raj za režiserje, bi bil to, da bi vse življenje režirali filme, v katerih nastopa Meryl Streep. In želim si, da bi Meryl svet videl igrati pri 90 letih, v neki veliki vlogi,« jo je opeval Alan Pakula, režiser Sophiejine odločitve, s katero je leta 1983 osvojila svojega drugega oskarja in še enkrat dokazala, da je tudi mojstrica različnih naglasov. V Železni dami in Ženi francoskega poročnika je bila Britanka, v Holokavstu Nemka, v Moji Afriki Danka, v Sophiejini odločitvi Poljakinja.
V Connecticutu oziroma resničnem življenju pa aktivna zagovornica enakosti med spoloma, ki je leta 2015 vsakemu članu kongresa poslala pismo, v katerem se je potegovala, da bi se v ustavo dodal amandma za enake pravice za ženske, ter mama štirih otrok in žena, ki bo naslednje leto že 40 let poročena s kiparjem Donom Gummerjem. Družina ji, kot pravi, tudi največ pomeni, čeprav v isti sapi dodaja, da ne živi samo skozi svojega moža in otroke: »Tisto, kar počnem zase, je igranje.«
