V četrtek je bila Erikina odločnost videti takole. »Gospod Fakin, vi ste negospodarno ravnali z denarjem!« Samo Fakin, bivši šef zdravstvene blagajne, ni skočil do plafona in se začel braniti, ampak je le vprašal: In kdo to pravi? Sledila je mučna tišina. Erika mi imela odgovora. Saj veste, tako se pač govori.
Tu je vsa lepota našega medijskega ubijanja posameznikov. Ker se pač nekje govori, ker pač tako reče eden na ulici, ali pa trije za šankom, ali pa kdo napiše kakšno anonimko, še kakšen tretji pa napiše ovadbo. To postanejo dejstva. Dokazane sodbe in obsodbe. Sicer pa je Tarča postala del konceptualno zasnovanega četrtkovega večera na nacionalki z imenom Studio 3. Končno so spacali skupaj nekaj, kar presega vrtičke in zakoličene oddaje. Celo scenografija ni udarec v prazno. Kar omogoča dovolj dinamično sprehajanje po štirih prizoriščih in daje kameram dovolj prostora za spodobne posnetke. Skratka, če že nimamo novega direktorja javnega zavoda, imamo vsaj novo preobleko studia.
Nove preobleke bodo potrebovale tudi nove vsebine. In voditelje. Erika je lahko odločna, je lahko televizična, je lahko pridna, ampak za vodenje takšnih vsebin, kot je področje zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, bo morala preprosto vedeti več. Se bolje pripraviti. Ne moreš ene ure graditi na stereotipih in floskulah. Oziroma na tem, kar govori čaršija. Ali kakšen užaljeni prišepetovalec. In se obnašati transferno. Sporočam in sprašujem le to, kar bi vprašali povprečni gledalci. Moja stara mama, na primer.
Kronski dokaz, da nekaj ne štima, da nekaj ni v redu, niso le izjave drugih, temveč tudi izjave avtorjev v preteklosti. Ko je Erika namigovala, da zdravstvena ministrica Milojka Kolar Celarc spremembe pripravlja le zato, ker se maščuje svojim bivšim delodajalcem na Vzajemni, je to dokazala z njenimi izjavami izpred petih, šestih let.
Tu trčimo ob dva sindroma, ki obvladujeta slovenski medijski prostor. Prvi sliši na ime: nihče si ne sme premisliti. Če si pred leti trdil, da je zemlja ploščata, danes ne smeš spremeniti mnenja in govoriti, da je okrogla. Če si pred nekaj desetletji hvalil komunistično partijo, danes ne smeš trditi nasprotno in je napadati. Torej, napaden je vsak, ki spremeni mnenje. Namesto da bi ga pohvalili. A ni dobro, da je spregledal oziroma spregledala. A ni fino, da je nekdo na osnovi kontraargumentov spremenil svoje stališče.
Še huje pa je, da se delovanje posameznika meri skozi njegove izjave izpred nekaj let ali desetletij. A ni noro, da se bo zdaj primernost, vrednost in sprejemljivost enega zakona ocenjevala skozi prizmo tistega, kar je predlagalec rekel pred desetimi leti? Skratka, da je Milojkin predlog zanič že zato, ker je Milojka pred leti govorila nekaj drugega.
So bili pa v studiu vsi žalostni in razočarani, ker ni prišel v oddajo nihče od šefov vladne koalicije. Simbolno naj bi to pomenilo, da zdravstvene ministrice ne podpirajo. Naj se ona sama poti in cvre v peklu Tarče, mi pa bomo z varne razdalje potem trosili modrosti in nasvete. V bistvu pa lahko vse skupaj obrnemo na glavo. Resorne zakone naj branijo in razlagajo pristojni ministri. Saj zato jih pa imamo. V nasprotnem bi lahko vlado sestavljali le trije predsedniki koalicijskih strank. Kar morda sploh ni neumna ideja za prihodnost.
Ampak dejstvo je naslednje: istočasno se je v državnem zboru dogajala zgodovina, tragedija ali pa kar farsa. Poslanci so se odločali o tem, kako zavarovati majhno Slovenijo. In se odločili, da bo to kar zakon, ki bo lahko tujcem prepovedoval vstop v državo. Naslednji korak je jasen. Poslanci bodo čez pol leta glasovali o tem, da se z meje odstrani bodeča žica in se namesto nje postavi zid. Če to lahko naredi svetilnik demokracije v svetu na drugi strani luže, lahko to naredimo tudi mi. Potem ko bomo postavili zid, bomo tudi vsem letalom prepovedali leteti čez naše ozemlje. Zadnja odločitev pa bo najbolj dobrodošla: ukinili bomo komunikacijske povezave s svetom. Blokado vseh kontaktov.
Namreč, dokazano je, da se narod najbolj pokvari takrat, ko posluša propagandna sporočila tujcev. Še bolj takrat, ko jih hoče posnemati. Kakšna Švica, Nizozemska ali Norveška. Mi smo unikum. Slovenija zmore kot otok ali popek Evrope preživeti sama. Ker v nečem smo bili vedno dobri. Znali smo se žrtvovati za domovino. Pri tem smo ostali energični, neposredni in odločni. Narod s hrbtenico. Narod, ki se lahko zahvali bogu, da ima neustrašno notranjo ministrico in še bolj neustrašne voditeljice, ki bodo večerna poročila začele z besedami: Dober večer v ograjenem peskovniku…
