Sporni zakon o tujcih, s katerim bi Slovenija zaprla meje pred begunci, je že naletel na nekaj ostrih odzivov. Ne le zaradi napovedanega kršenja ustave in mednarodnega prava, obveljala je tudi ocena, da je opustitev dvotretjinske večine v parlamentu, ki bi bila potrebna za zapiranje meje, in pristajanje na zgolj absolutno večino korak v avtoritarnost oblasti.
Krivic: Sramota za Cerarja in državo!
Profesor z ljubljanske pravne fakultete in nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič je spomnil, da je prav »predsednik vlade poudarjal, da bodo sporni ukrepi začeli veljati šele, če bo državni zbor tako sklenil z ustavno večino (dve tretjini vseh poslancev, op. p.)«. Ribičič je komentiral tudi napovedi poslancev, ki se prevzemanju odgovornosti za zakon izogibajo z napovedjo, da bo njegovo skladnost z ustavo tako ali tako preverjalo ustavno sodišče. »Ustavno sodišče je pred kratkim zapisalo, da so poslanci dolžni odpraviti neustavni zakon, če imajo za to potrebno večino, ne pa da čakajo na odločitev ustavnega sodišča,« je dejal.
Tako dvotretjinska kot absolutna večina sta sporni, je opozoril nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic. »Kršenje ratificiranih mednarodnih konvencij (evropske konvencije o človekovih pravicah, ženevske konvencije o beguncih… op. p.) je protiustavno, ne glede na to, koliko poslancev za to glasuje,« je dejal. »Da so se naši poslanci sposobni prepirati samo o številu glasov, potrebnih za kršenje ustave, ne pa o kršenju samem, je žalosten znak njihove intelektualne in moralne neprimernosti ter pravne neusposobljenosti za poslansko funkcijo. Da to podpira celo predsednik vlade, ki je doktor prava, pa je prava sramota!«
Odmevi iz tujine
Na zakon o tujcih se je odzval tudi posebni predstavnik generalnega sekretarja Sveta Evrope za migracije in begunce Tomaš Boček. Slovenski zakon je primerjal s protibegunskimi ukrepi drugih držav. »Med državami je veliko razlik, a slovenski ukrep glede (ne)preverjanja osebnih okoliščin prosilcev za azil gre zelo daleč,« je bil oster do določila, da se Slovenija sploh ne bo ukvarjala s prošnjami za azil.
Neformalno mnenje v Svetu Evrope je, da bo Slovenija že kmalu po tem, ko bo aktivirala in izvajala novi zakon o tujcih, deležna hitrega postopka na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Tam imajo za takšne primere »dežurne sodnike« (24 ur na dan, sedem dni v tednu), ki lahko reagirajo že v roku nekaj ur.
Policija naj bi namreč – tako pravi novi zakon – zavrgla že namero prosilca, da bo prosil za azil, in ga deportirala. To naj bi storila, četudi »namera« sploh ni vloga, ki bi bila del upravnega postopka. Namera je namreč šele »signal«, da oseba želi zaprositi za azil. Na podlagi tega potem policija običajno izpolni registracijski list, ki pa tudi ni vloga v upravnem postopku. Organ lahko zavrže samo vlogo, a v tem postopku vloge ne bo. Pravni strokovnjaki, s katerimi smo govorili, zato pravijo, da gre za »fingiranje individualne obravnave prosilcev za azil«, ki pa to ni.
Iz Sveta Evrope se je zaradi tega oglasil tudi komisar za človekove pravice Niels Muižnieks. »Zakon sicer uvaja individualno identifikacijo, skrbi pa me, da krši obveznosti na področju človekovih pravic. Zakon ne zagotavlja zaščite pred vračanjem prosilcev za azil v države, iz katerih so prišli, in ne pred verižnim vračanjem v druge države. Ne vzpostavlja niti ustreznih pogojev, da bi v Sloveniji prosili za azil. Individualna identifikacija oseb je sicer potrebna, a ne zadostuje, če migrantom ni omogočeno preverjanje njihovih osebnih okoliščin. Ostali bodo tudi brez učinkovite možnosti za pritožbo,« je opozoril na pomanjkljivosti zakona. »Sprejem tega zakona je korak nazaj, ki bi lahko imel posledice za človekove pravice migrantov in prosilcev za azil v vsej regiji,« pravi Muižnieks.
»Slovenija s sprejemom zakona o tujcih pošilja jasno sporočilo, da je (četudi v težavnih okoliščinah) pripravljena zavestno kršiti temeljna načela lastnega ustavnega reda in mednarodnega prava,« je novi položaj naše države ocenila docentka za mednarodno pravo in višja svetovalka na Inštitutu za varnostno in razvojno politiko v Stockholmu Dominka Švarc. »S tem postavlja pod vprašaj vso svojo zunanjo politiko. Ob drugih preteklih ’spodrsljajih’, zlasti s poglavjem izbrisanih, kaže, da je zavezanost Slovenije vladavini prava zgolj retorična oziroma oportunistična: na mednarodno pravo se sklicuje, kakor in kadar ji to ustreza. Takšna dvoličnost in spodkopavanje verodostojnosti bosta Sloveniji v mednarodnih odnosih nedvomno škodovala.«
