»V Brežicah vse porušeno, akoravno hiše še kolikor toliko stoje. Znotraj vse porušeno. Hvala bogu, da je bil potres podnevi. Družina zdrava, a prestrašena. Morali smo se preseliti. /.../ Potresuje se še zmerom vsaki dan večkrat in groza je velika. Tudi v Čatežu, Cerkljah, Krški vasi in sploh celi okolici /.../« Tako je zapisano na razglednici, poslani teden dni po potresu. Podpisal jo je dr. Hudelist, hranijo pa jo v Posavskem muzeju Brežice.
Bil je 29. januar 1917. Dan je bil mrzel, pod minus deset stopinj Celzija, snežna odeja debela pol metra. Ob 9.22 je prebivalce Brežic in okoliških vasi prestrašil močan potresni sunek. »Tresenje je prišlo najprej navpično iz globine, sledili so mu hitri in močni horizontalni nihaji. Grmenju podoben hrup je preglasil ropot podirajočih se dimnikov in sten. Ljudi v hišah je zavil gost oblak prahu, tisti na ulicah so bili v smrtni nevarnosti,« ugotovitve takratnega geologa Aleksandra Tornquista o najmočnejšem potresu na slovenskih tleh v zadnjih sto letih povzema dr. Ina Cecić, seizmologinja v Agenciji Republike Slovenije za okolje (ARSO), ki bo sodelovala tudi na jutrišnjem strokovnem posvetu ob stoletnici potresa v Posavskem muzeju.
Zavrtelo je dimnike in nagrobnike
Potres je dosegel intenziteto 8. stopnje po evropski potresni lestvici, čutila ga je vsa Slovenija. Komisije za popis škode so takoj po potresu popisale stanje v 24 naseljih. Na območju Brežic ni bilo hiše, ki ne bi bila poškodovana, hudo so jo skupili tudi v Krški vasi, Zakotu, Šentlovrencu, na Čatežu. Če so zunanje stene še obstale, so se mnoge notranje porušile, tudi stropi, odpadal je omet, nastale so razpoke. Še najbolje so jo odnesle lesene hiše. »Tudi vse cerkve so bile poškodovane. V Cerkljah, recimo, je bila cerkev stara komaj deset let, pa je bila v potresu tako poškodovana, da so jo morali zapreti, in pol leta je trajalo, da so jo počasi obnovili. Na brežiškem vodovodnem stolpu so nastale velike vertikalne razpoke, tako da so ga pred obnovo opasali z jeklom. Tudi v gradu so se porušili nekatere stene in stropi, poškodovano je bilo stopnišče,« pripoveduje kustosinja v Posavskem muzeju Brežice Vlasta Dejak.
Čeprav nekateri časopisni viri iz takratnega časa omenjajo štiri žrtve, sta zagotovo potrjeni dve, pravi Dejakova. Ena je bila Ana Voglar, ki je bila v Brežicah na obisku, druga pa neka ženska, ki je ob Savi prala perilo. »Ko je zagrmelo in zabobnelo, se je tako prestrašila, da je padla v vodo in se utopila. Bilo je tudi veliko ranjenih, zagotovo več deset. Znano je, da so iz ruševin ene od hiš v Krški vasi potegnili dva mlada fanta, vendar sta preživela.« Dimnike je zavrtelo v nasprotni smeri urinega kazalca, nekateri so se sesuli. Zvrtelo je tudi nagrobnike na brežiškem pokopališču, precej se jih je prevrnilo.
Oblast je dala pripeljati dvesto vagonov
»Takratna oblast se je odzvala zelo hitro in že prvi dan je vojska v Brežice pripeljala šotore, sanitetni material, poljske kuhinje, odeje. Tako so ljudje prvo noč prebili v šotorih, mnogi si niso upali v hiše. Prvi dan naj bi našteli še več kot 30 popotresnih sunkov, v naslednjih mesecih še 240,« pravi Dejakova. Mnogi prebivalci so šli k sorodnikom zunaj mesta, veliko se jih je naselilo tudi v dvesto železniških vagonov, ki jih je dala pripeljati oblast. »A sanacija je potekala počasi, saj je bil čas prve svetovne vojne, možje so bili v vojski, tako je poleg osnovnih življenjskih dobrin manjkalo tudi rok, ki bi pomagale.«
Po podatkih Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje (URSZR) vsako leto Slovenijo strese več deset šibkih do zmernih potresnih sunkov. Krško-brežiško potresno območje je drugo največje v Sloveniji in obsega območje občine Brežice ter predele občin Krško, Kozje in Podčetrtek. Zato so posavske občine ustrezno pripravljene, izdelujejo ocene ogroženosti, v katerih natančno definirajo, kakšne bi bile posledice glede na magnitudo in moč potresa, katere sile in sredstva je treba vključiti, izdelan je načrt ukrepanja na vseh ravneh – država, regija, lokalna skupnost –, pojasnjuje Zdenka Močnik, vodja brežiške izpostave URSZR.
Po podatkih URSZR kar okrog 25.000 Posavcev biva v potresno najbolj ranljivih objektih, zgrajenih pred letom 1963. V stanovanjih, zgrajenih med letoma 1964 in 1981, ko so že začeli veljati predpisi o potresno varni gradnji, živi 22.000 Posavcev. Nekaj manj kot 19.000 jih živi v stanovanjih, zgrajenih po letu 1982, ki bi potres 8. stopnje po evropski potresni lestvici najverjetneje prestala brez hujših poškodb.
