In ne samo to. Je celo prvi direktor Slovenskih železnic (SŽ), ki se mu je uspelo na stolčku obdržati ves mandat. In tudi edini, ki mu je uspelo pridobiti podporo nadzornega sveta za imenovanje v drugem mandatu. Nadzorniki so v utemeljitvi ob vnovičnem imenovanju zapisali, da je Mesu uspelo izboljšati večino finančnih in nefinančnih kazalnikov družbe. Gotovo pa je k odločitvi pripomogel tudi njegov prijateljski odnos s sindikalisti, ta pa je zrasel iz njegovega posluha za sindikalne zahteve, tudi povsem neverjetne.
Nobenega dvoma ni, poslovni rezultati Slovenskih železnic kažejo, da jih je prav Mesu po letih utapljanja v rdečih številkah uspelo končno spraviti na zeleno vejo. Nedvomno dandanes velja za uspešnega direktorja, za nekatere pa celo za enega redkih dobrih direktorjev v Sloveniji. »Pri direktorjih je na koncu pomemben le rezultat, tako kot v športu,« je simpatije do Mesa pred štirimi leti javno pokazal ljubljanski župan Zoran Janković. Dušan Mes je sicer diplomirani ekonomist in magister poslovnih ved ter ima, sodeč po njegovem življenjepisu, izkušnje iz komerciale in vodenja financ ter »zahtevne sanacije in reorganizacije podjetij in skupin«. A resnici na ljubo, kot (krizni) menedžer ni bil vselej uspešen.
Iz Casinoja le strmo navzgor
Iz anonimnosti se je povzpel pri rosnih 29 letih, ko je bil v času prve vlade Janeza Janše imenovan v upravo Casinoja Portorož. Skrbel je za finance in tedaj se ga je tudi prijel vzdevek »čarovnik s številkami«. Letno poročilo 2009, pod katerega je bil tudi sam podpisan, je namreč tedaj prikazovalo bistveno boljši rezultat od resničnega. Uprava, v kateri je sedel, je v tem letnem poročilu zatrdila, da »družba kljub doseganju kazalnika kapitalske neustreznosti na dan 31. marec 2011 ni insolventna« – a že dva meseca zatem je nova uprava družbe razglasila insolventnost.
Mes je sicer s položaja člana uprave odstopil skupaj s predsednikom uprave Casinoja Portorož Marjanom Bolko. Uradno zato, ker od lastnikov nista dobila petih milijonov evrov za dokapitalizacijo in prav zaradi tiste kapitalske neustreznosti, ki jo je omenil v letnem poročilu. »Če je kdo kriv za najin odstop, je to tisti, ki je dajal takšne izjave o najinemu vodenju. Vse smo naredili: znižali plače, izpeljali prisilno poravnavo z dokapitalizacijo, investirali v igralnico Lipica, odpustili približno 170 delavcev. Več nisva znala. Zdaj nisva več ovira, zato bodo lastniki pokazali, kako se bodo dogovorili o dokapitalizaciji,« sta ob odstopu dejala Bolka in Mes ter posredno uperila prst v takratnega predsednika uprave Kada Boruta Jamnika. Slednji z njunim vodenjem Casinoja ni bil zadovoljen, motilo ga je predvsem povezovanje s Casinojem Riviera in Eurotasom, ki sta ga obvladovala Rok Furlan in Aleksander Jančar. Casino Riviera je v tistem času vstopal v lastništvo državne igralnice in Jamnik je lahko le nemočno opazoval, kako zasebna družba prevzema najelitnejšo igralnico v državi.
Kljub nesrečnemu epilogu pa je prav delo v upravi Casinoja Portorož Mesov začetek strme poti navzgor. Od tam je Mes odšel reševat propadli SCT, a je bil tudi pri tem neuspešen. Za to je okrivil banke, ki niso prepoznale izjemnega pomena največjega gradbinca v državi. Na tretji pomembni funkciji, na stolčku prvega moža Slovenskih železnic, pa mu za zdaj uspeva.
Začetek Mesovega vzpona – naključno ali ne – sovpada s prvo vlado Janeza Janše, navsezadnje pa danes tudi Slovenske železnice prav tako veljajo za utrdbo SDS. Da ga ima desna politična opcija rada, nakazuje tudi dejstvo, da ga je na lokalnih volitvah v občini Dobrova - Polhov Gradec Nova Slovenija leta 2006 predlagala za člana krajevne skupnosti, kasneje pa je tam postal tudi predsednik. Mes sicer zatrjuje, da ni bil nikoli član nobene politične stranke, in opaziti ga je mogoče tako z ljudmi z desnice kot z levice. Kot kaže, se je prikupil tudi aktualni politični koaliciji. Morda si je tudi zato izbral za svojega pomočnika Miho Butaro, ki po drugi strani velja za kader SD.
Bolje prijatelji kot sovražniki
Tudi ravnanja s sindikalisti, ki mu bržkone pride prav ob vodenju Slovenskih železnic, se je Mes naučil v Casinoju Portorož. Medtem ko so v začetku novega leta železničarji sabotirali javni železniški prevoz in za dobro uro ustavili vlake, so zaposleni v Casinoju stavkali v času največjega obiska igralnice. Mes je tudi zaposlenim v Casinoju poskušal ugoditi v večini zahtev, samo pri povišanju plač ne, in prav zato so casinojevci neprestano grozili s stavko in jo nekajkrat tudi izpeljali. Podobo kot v Slovenskih železnicah je tudi za sindikaliste v Casinoju veljalo, da imajo nenavadno veliko moči in da so pravzaprav ugrabili podjetje. Mes tako casinojevskih sindikalistov ni pridobil na svojo stran niti s tem, da se jim je večkrat pridružil na zabavah pozno v noč in da so marsikateri večer preživeli skupaj ob igralnih avtomatih in točilnem pultu. A nemara je prav tedaj ugotovil, da se bo lažje obdržal na položaju, če bo vsaj državo prepričal, da se s sindikalisti ni dobro prepirati, pa naj imajo še tako nemogoče zahteve. Država v izognitev stavki lahko vedno poišče kakšno skrito zalogo denarja.
Zato pravzaprav niti ni čudno, da Mes tudi danes privoljuje v zahteve železniških sindikalistov, denimo v ekscesno visoke odpravnine ob upokojitvi, ki so šestkrat višje od zakonsko določenih, ali izplačilo potnih stroškov namesto vozovnice. Po največji begunski krizi v državi je posameznim skupinam celo izplačal dodatek za delo z begunci – tudi tistim, ki z begunci sploh niso bili v stiku, temveč so denimo čistili vlake, na katerih so se begunci odpeljali iz Dobove proti notranjosti države ali avstrijski meji.
Morda so ga izkušnje s sindikalisti tudi naučile, da lahko marsikateri škodni dogodek omeji zgolj s tem, da je dostopen. V tej maniri je tudi medijem vselej na voljo ter mirno in preudarno odgovarja na še tako provokativna vprašanja. Ko gre za druge, je sposoben iz rokava stresti še tako zahteven podatek – ne pa tudi, ko gre za podjetje, ki ga vodi sam. Tako je v nekaj urah znal izračunati škodo, ki naj bi jo železnicam povzročila blokada Luke Koper, niti v enem mesecu pa se ni domislil formule za izračun škode, ki so jo povzročili prometniki, ki so ustavili promet na železniških tirih, ker so iz protesta odšli na malico. In morda gre prav v prijateljskem odnosu s sindikalisti iskati odgovor na vprašanje, zakaj po mesecu dni še vedno tudi ni kaznoval odgovornih za to sabotažo.
