Zakaj ga ne bi. Oblikovalci so namreč poskrbeli, da nekoč »grde škatle« danes po dizajnu ne zaostajajo več, v mnogih primerih so celo atraktivnejše, ob tem pa so uporabnejše in skoraj nič dražje. Posledica je torej logična, o smotrnosti nakupa karavanske različice pa se vedno znova prepričamo tudi sami. Tudi tokrat, v primeru megana in aurisa, smo se. Na test smo zapeljali različici z 1,6-litrskima dizelskima motorjema s 130 konji (96 kilovati) pri prvem in 112 KM (82 kW) pri drugem, ki se izkažeta za idealno izbiro za veliko večino voznikov, predvsem pa za umirjene, ki imajo hkrati radi avto, ki jim zagotavlja mirno prehitevanje in se ne ustaši ne klancev ne težje obremenitve s prtljago ali potniki. Dokaz za to smo dobili, ko smo oba dodobra izrabili za družinske potrebe (beri: nekajdnevni potep), med katerimi sta zasijala v najboljši luči. Da smo se sami pri sebi vprašali, čemu sploh tolikšna rast priljubljenosti omenjenih športnih terencev, ko pa podobno dolgi in cenovno ugodnejši karavani ponujajo podobno uporaben prtljažni prostor (521 litrov pri meganu in 530 pri aurisu smo lahko izkoristili skorajda do zadnjega litra), predvsem pa udobnejšo in agilnejšo vožnjo s precej manj tresljajev in nagibanja, nižjo porabo (na testu sta nam pošteno obtežena avtomobila porabila okrog 6 litrov dizla na 100 kilometrov, megane 6,1, auris pa 5,7), odlično preglednost, ugodnejšo ceno, manjše stroške vzdrževanja... Dejansko je argumentov veliko, razen atraktivne oblike in v zadnjem času toliko čislanega višjega položaja sedenja pa za drugo stran ne najdemo drugega. A o okusih se pač ne razpravlja, ne nazadnje pa prodajne številke govorijo, da imamo takšno mnenje redki.
Povedati želimo, da sta karavanska megane in auris lahko tista izbira, ki predstavlja stičišče želja različnih vrst kupcev. Za nameček sta oblikovno privlačna, na zadnjih sedežih pa ponujata dovolj prostora in udobja, pri čemer 4,63 metra dolgi megane zaradi daljše medosne razdalje (271:260 centimetrov) še nekaj več od 4,59 metra dolgega aurisa. Vozniki bodo ob tem hitro našli idealen položaj za volanom, višjerasli le malce težje v aurisu, srečali pa se bodo z modernima delovnima okoljema, od katerih zaradi velikega navpičnega zaslona na dotik še posebej izstopa meganov. In ob katerih se vendarle moramo spotakniti…
Upravljanje z različnimi funkcijami prek za dotik občutljivih zaslonov in tudi za dotik občutljivih vnaprej sprogramiranih »tipk« (in ne fizičnih gumbov ali stikal) je namreč (pre)večkrat (pre)slabo in (pre)počasi odzivno. Zadevo sicer reši upravljanje najnujnejšega z gumbi na volanu, res je, da se tudi slabše odzivnosti človek navadi in zanjo dobi občutek, a vendarle uporabniška izkušnja zaradi tega ni najboljša. Sicer pa na tem področju kar veliko večino proizvajalcev čaka izziv – bodisi močno izboljšati odzivnost zaslonov na dotik in jo vsaj približati tisti s tablic in telefonov bodisi vrniti več fizičnih stikal. Ali, kar mnogi že imajo, ponuditi še drug način upravljanja. Tu namreč ne gre za individualni okus in takšnega mnenja nimamo redki.
Celotne slike to bistveno ne skazi, ob tem pa sta testneža več kot le zadovoljila tudi s številnimi varnostmi pripomočki, ki tudi v tem razredu postajajo del vsakdana. Zaradi bogate opreme tudi nista med najugodnejšimi svoje vrste, na voljo sta tudi (precej) ceneje, a za 22.190 (megane) in 22.350 evrov (auris) dobite zelo dobra družinska karavana. Več pa v sklepu.
