Ljudje po svetu so še vedno polni stereotipov, ne zgolj Slovenci. Se mi pa zdi, da smo precej nizko na lestvici, koliko žensk vozi avtobuse ali tovornjake.
Pa je stereotip na mestu, ste ženske slabše voznice od moških kolegov?Včasih karikiram in pravim: ženske rojevamo in dajemo življenje, zato smo mogoče malce bolj previdne, moški pa se vojskujete in življenja uničujete, zato v življenju več tvegate. Po drugi strani je pa res tudi, da je veljalo, da je dekle vedno vozil fant in je imel posledično več kilometrine. Če bi ženske prevozile toliko kilometrov, kot jih moški, bi bile gotovo konkurenčne tudi za volanom.
In kako na vas gledajo kolegi, vas spoštujejo ali…?Tudi že kakšna šala je padla na moj račun. Nekoč mi je kolega dejal, da ne razume, kaj delam tukaj, saj ženska sodi za štedilnik in ne za volan avtobusa. Odgovorila sem mu, da sem tako pridna, da lahko najprej vse postorim doma, nato pa grem še v službo.
Nekoč ste dejali, da bi bila vožnja turističnega avtobusa za vas sanjska služba, je torej vožnja mestnega njen približek?Vožnja mestnega avtobusa mi na neki način bolj ustreza, saj sem vsak dan doma. Turizem in špedicija pa te prikrajšata za družinsko življenje. Gneča na cesti mene osebno ne moti, saj sem posledično tako manj izpostavljena možnosti nesreče. Priznam pa, da sem razmišljala, da bi vozila turistični avtobus, ampak mislim, da moja orientacija ni najboljša. Gre za neke vrste strah. Ko sem bila na uvajanju in sem ob sebi imela kolega, sem se spraševala, ali bom samostojno vožnjo zmogla, ko pa sem bila enkrat v kabini sama, sem ugotovila, da je bil strah odveč.
Kaj je v tem poklicu tako zelo privlačnega?(Razmislek.) V življenju sem opravljala že več poklicev. Delala sem v pisarni, bila v proizvodnji. Najbolj me moti človeški vidik. Zdi se mi, da se ne znamo pogovarjati, tudi ko nekdo naredi napako, so reakcije nanjo praviloma negativne. Danes je na delovnem mestu vse preveč rivalstva, ljudje samo čakamo na napako nekoga drugega. Za volanom tega ni, sem sama svoj gospod. Seveda se napake dogajajo vsem normalnim ljudem, tudi meni, stremim pa k temu, da bi jih bilo čim manj.
Dolgčas vam verjetno ni nikoli. Je pa gotovo zahtevno, ko ves dan vozite po isti progi. Se kdaj zmotite in zavijete v napačno ulico?Enkrat sem na progi številka pet zgrešila smer. Na prednjem sedežu je bil moški, ki je bil invalid. Opravičila sem se mu zaradi ovinka, a mi je dejal, da naj se ne sekiram, saj se bomo kmalu vrnili na predvideno traso. Skušal me je nekako potolažiti. Vsak dan vozim po drugi progi, kar zmanjšuje možnost nesreče, saj je vsak dan nekaj drugače in si ves čas zbran v mislih.
Ljudje smo si zelo različni, predpostavljam, da imate vsak dan opraviti s kakšnim težavnim potnikom. So vas naučili, kako ravnati v takšnem primeru, da ob povišanem tlaku ne izgubite živcev?Na to temo imamo v službi predavanja, kako se na najboljši možni način izogniti konfliktni situaciji. Če do nje pride, tega nikoli ne vzamem osebno.
Je res, da ste pred časom dobili kepo v glavo? Kako ste se odzvali?Ko sem na postajališču odprla vrata, so bili zunaj trije fantje in mi je v obraz priletela kepa južnega snega. Za očali in na obrazu sem imela ogromno snega. Dogodku smo se vsi smejali, fantje pa so nato stekli stran. Nisem jim zamerila.
V nekaterih avtobusih so nameščene kamere, kar ima gotovo pozitiven psihološki učinek na potnike?Kamere so zdaj v večini avtobusov, kar je pozitivno, tudi vandalizma je precej manj, kot ga je bilo nekoč, saj kamere vse posnamejo.
Goljufije so del vašega vsakdana. Kako se odzovete, ko si kdo zaželeli brezplačne vožnje z avtobusom, je neplačnikov veliko?Res je, prav vsak dan se najde kdo, ki bi se rad peljal brezplačno. Večina jih sicer vpraša, ali se lahko peljejo, ne da bi plačali. Izgovorov imajo več, eni pravijo, da imajo kartico urbano prelomljeno, spet drugi, da so jo pozabili doma. Potnika nikoli ne zavrnem, mu pa povem, da se pelje na lastno odgovornost, saj bo v primeru, če ga ujame kontrolor, kaznovan. Potniki se morajo tudi zavedati, da je pomembno imeti vozovnico, saj si na podlagi le-te zavarovan.
Kako pogosto se zgodi, da pridelate prasko na karoseriji?Že nekaj časa nisem bila vpletena v nesrečo. Nekaj nesreč pa sem v preteklosti imela, v enem letu celo dve. Izgovor soudeleženih voznika in voznice je bil, da me nista videla in sta spregledala avtobus. Žal je veliko takšnih, ki ne preverjajo mrtvega kota.
Vaš poklic je zelo odgovoren, saj skrbite, da so številni Ljubljančani varno prepeljani od točke A do B. Se ta odgovornost pozna tudi pri plačilu, ste zadovoljni?Plača je, kakršna je.
S piloti se po plačah verjetno ne morete primerjati?Seveda ne. Dokler se nič ne zgodi, je vse v najlepšem redu, ko pa pride do nesreče, sploh s telesnimi poškodbami, pa je to katastrofa, o kateri raje sploh ne razmišljam. Zato je treba voziti v skladu s predpisi in se ne jeziti na potnike, saj te njihove, tudi včasih nenamerne, a neumestne pripombe lahko vznemirijo.
Z avtobusom vozite večinoma z nizkimi hitrostmi. Toda vam so blizu tudi višje, saj ste tekmovali na turističnih relijih. Je dirkanje še vedno vaša tiha želja?V preteklosti sem se zdivjala na relijih. Imam dva pokala z državnega tekmovanja poklicnih voznikov, kjer se ocenjujeta spretnost in znanje. Zdi se mi, da mi kot voznici lahko zaupajo.
Se vozniki avtobusov po načinu vožnje razlikujete med sabo?Seveda smo si različni. Ne želim pa kritizirati kolegov. Dostikrat se pri vožnji pozna tudi osebnost voznika. Dejali so mi že, da razvajam potnike, ker se jim pri meni ni potrebno držati med vožnjo.
So vas za volanom avtobusa zaradi prehitre vožnje že kdaj dobili na radarju?Ne.
In če bi vas, so sankcije hude?Sankcije so takšne, kot so zapisane v zakonu o cestnem prometu. So pa sankcije zaradi neupoštevanja pravil pri vožnji z avtobusom tudi znotraj podjetja. Moram pa povedati, da vozniki po zaslugi svojega znanja in predvidevanja preprečimo veliko nesreč, eno na dan gotovo.
Cesti ste zapisani od 18. rojstnega dne, ko ste naredili vozniški izpit B-kategorije. Če bi želeli, bi se lahko že upokojili.Imamo direktorja, ki ima nas starejše rad… Nekaj let sem že podaljšala, tudi zato, ker bom potem imela višjo pokojnino. Prizadevam si imeti čim več let zaposlitve pri LPP in zbrisati leta, ko sem imela polovico nižjo plačo.
Si znate predstavljati vsakdan brez vožnje avtobusa?Si predstavljam. Tudi zato sem se že začela ukvarjati z novim hobijem, in sicer nabiram rože, jih sušim, plastificiram. Kreativno izdelujem tudi igre spomina. Prihodnost mora človek ustvariti sam, tako da prehod ob upokojitvi voznice avtobusa ne bo prehud.
Po svojih besedah ste za volanom naredili že toliko kilometrov, da bi zlahka večkrat obkrožili Zemljo.Na dan naredim v povprečju 100 kilometrov, delovnih dni imam 25 let, voznica avtobusa pa sem že 18 let. Se pravi, da sem doslej prevozila 400.000 kilometrov in bi Zemljo lahko obkrožila desetkrat. Slišati je veliko, toda vozniki tovornjakov to pot opravijo v treh ali štirih letih.
Kaj je največja nočna mora voznika mestnega avtobusa?Ustavljanje osebnih vozil na naših postajališčih. V zakonu sicer piše, da se lahko vsak ustavi, a le za kratek vstop in izstop potnikov. Pogosto se moramo zaradi pomanjkanja prostora z avtobusom ustaviti tako, da potnikom nista omogočena varen izstop in vstop. Ker smo vezani na vozni red, je pomembno, da na postajališčih ni ovir.
Kaj pa sneg na cesti?Vremenske razmere me ne motijo, saj jim prilagodim vožnjo. Podobno tudi zamude ne, saj so odraz specifične vožnje. Če je vse normalno, seveda sledimo voznemu redu, tudi intervali semaforjev so nam dobro znani in jim znamo prilagoditi hitrost vožnje.
Za volanom ste doživeli že marsikaj. Nam lahko zaupate kakšno zanimivo anekdoto?Teh je pa res veliko. Enkrat so osnovnošolci na končni postaji v avtobus metali kepe snega. Razmišljala sem, kaj narediti. Če bi jim kaj rekla, bi jih to mogoče še bolj podžgalo. Pri sebi sem imela telefon, ki pa še ni imel fotoaparata. Naredila sem se, kot da jih fotografiram. Ko so to opazili, so v trenutku zbežali. Da sem kljub specifično moškemu poklicu le ženska, pa govori naslednji dogodek. Starejši gospod me je nekaj vprašal, in ko sem mu odgovorila, se mi je zahvalil: Hvala lepa! Nato me je še nekaj vprašal in po mojem odgovoru dejal: Zdaj bom pa rekel hvala, vejica, lepa.
Kakšni so avtobusi v LPP, sodobni ali zastareli?Avtobusi imajo danes armaturno ploščo vedno bolj podobno letalom. Je pa avtobus z ročnim menjalnikom in sklopko lažje vodljiv od prvih avtomatikov, ki »zabijajo« od prestavi in si nemočen. Svojevrsten izziv je ugotoviti, kako posamezen avtobus deluje in kako se ga upravlja. Imamo kar nekaj majhnih skrivnosti velikih kuharskih mojstrov.
Koliko časa pa je potrebnega, da se voznik privadi velikim dimenzijam avtobusa?Privadi se jim zelo hitro. Je pa res, da je bilo nekoč precej manj izvedb avtobusov, kot jih je danes. Osnova vožnje je seveda v ustrezni nastavitvi sedeža, saj se mehanizmi razlikujejo. Spominjam se svojih prvih voženj, ko sem prvi krog vozila kot po jajcih, že v drugem pa sem se sprostila in vozila precej bolj pogumno. Seveda so dimenzije avtobusa ogromne, toda ko sem za volanom, jih ne zaznam, ko pa sem potnica, se tudi sama zalotim z mislijo »Mar res to vozim?«
