3.867.932. Žal to ni stanje evrov na tekočem računu povprečnega Slovenca, a je številka kljub temu nadvse pomenljiva – med letoma 1949 in 1990 so izdelali natanko toliko priljubljenih citroënov 2CV. Tako imenovani spaček sodi med najprepoznavnejše avtomobile, ki so se vozili tudi po slovenskih cestah, pomembno vlogo pa je odigral tudi v 35 filmih. Le kdo se ne spomni njegove vratolomne vožnje v filmu Samo za tvoje oči iz leta 1981, ko je James Bond, britanski agent 007, za volanom rumeno obarvanega 2CV uprizoril neverjetno vožnjo po z oljkami nasajeni pokrajini na grškem otoku Kreti. Stavek, »Saj te ne moti, če jaz vozim?«, ki ga je Bond izrekel sovoznici Melini Havelock, pa je postal ena najlegendarnejših izjav v vseh 24 že posnetih filmskih veleuspešnicah o tajnem agentu.
Zgodba o 2CV se je sicer začela leta 1934, ko je Pierre-Jules Boulanger postal odgovoren za tehnološki razvoj znamke Citroën, ki jo je po bankrotu prevzela družinska korporacija Michelin. Tedaj so bili avtomobili v Franciji dostopni le premožnim elitam, večina prebivalcev pa je živela na podeželju, zato je prišel na idejo: »Ustvariti moramo avto za običajne ljudi. Biti mora preprost, ne preveč udoben, s prostorom za štiri ljudi in njihovo prtljago (v navodilih so omenjali 50 kilogramov krompirja), sposoben vožnje tudi po zahtevnejšem terenu, predvsem pa ekonomičen, s porabo vsega tri litre.« Vzmetenje naj bi dovoljevalo, da ima voznik ob sebi košaro z jajci, ki pa se med terensko vožnjo ne smejo razbiti. Tri leta kasneje je bil pripravljen prvi prototip, katerega razvoj pod vodstvom Andreja Lefebvreja in Flaminia Bertonija je bil skrivnost, a je bil prenevaren za vožnjo. Do septembra 1939 so ga nadgradili in jih izdelali še 20. Bili so iz aluminija in magnezija ter imeli v skladu s francoskimi zakoni vsega en žaromet, sedeži pa so bili nekakšna viseča mreža, z žicami pritrjena na streho. Na ogled vsem ljubiteljem avtomobilov naj bi bil na pariškem salonu. Nato pa je Francija Nemčiji napovedala vojno in vsi načrti so padli v vodo. Prototipe so skrili pred nacisti in jih zakopali na skrivnih lokacijah, saj se je zanje še posebno zanimal Ferdinand Porsche, ki je slišal govorice o majhnem francoskem avtu, ki bi bil lahko konkurenca Volkswagnovemu hrošču.
Ljudje osupli, mnenja različna
Moralo je miniti še devet let, da je 7. oktobra 1948 končno napočil dan D. Ljudje so bili osupli, mnenja različna. »Ali ga prodajate skupaj z odpiračem za pločevinke?« so bili pikri nekateri novinarji, ki pa so vseeno morali priznati, da tako originalne oblike ni bilo vse od Fordovega modela T. Priljubljenost mu je rasla, tudi zavoljo nizke cene, vsega 650 dolarjev, in kmalu je dnevna proizvodnja dosegla 400 enot. Občutno premalo, saj je bila čakalna doba neverjetnih pet let (rabljeni 2CV so bili zato celo dražji kot novi), pri čemer so imeli prednost pri nakupu zdravniki, duhovniki, kmetje in veterinarji. Ali kot so zapisali v oglasu: »Prednost imajo vsi tisti, ki so zaradi narave svojega dela primorani potovati z avtom in za katere so običajni avti predragi.« Ljudem po vsem svetu (prodajali so ga tudi v Afriki, Južni Ameriki in na Bližnjem vzhodu) pa je pač ponujal nekaj novega. »Življenje drvi mimo nas, a ne za volanom 2CV. Ker je avto tako zelo počasen, ima voznik čas, da vidi vse. Dvakrat,« se je glasil komentar enega izmed lastnikov. Nič čudnega, ko pa je motor zmogel vsega 12 konjskih moči, Evropejci pa so avto poimenovali pločevinasti polž in dežnik na kolesih. Vožnja je bila resnično počasna, a zato prav nič dolgočasna. Tudi zaradi zavor. »Zdelo se mi je, da bom umrla. Ovira se je vse bolj približevala, avto pa se še vedno ni ustavil. Ko pa se vendarle je, sem si dejala, da si česa podobnega ne želim ponoviti,« je dejala ena izmed voznic. Pa čeprav je bila najvišja hitrost vsega 65 kilometrov na uro. Prvi dobavljeni 2CV je sicer imel le devet konjskih moči in električni zaganjalnik, zaradi visoke cene aluminija pa je bil skorajda povsem iz jekla.
Avto predelal v motocikel
Na 2CV so se kar lepile številne anekdote. Ko sta februarja 1959 pustolovca na poti okoli sveta prečkala puščavo Atacama v Čilu, pri čemer sta imela za seboj že 25.000 kilometrov poti, ju je avto pustil na cedilu, ugotovila pa sta, da jima je zmanjkalo olja. Izčrpana sta čakala na morebitno pomoč in ta je dejansko prišla: k njima je pristopil velik Indijanec. Nekaj časa so krilili z rokami in se skušali sporazumeti, nato pa je iz vrečke vzel več banan, jih olupil in drogo za drugo vtaknil v posodo za olje. Zgodil se je čudež, 2CV je znova vžgal in brez težav prevozil 300 kilometrov do prvega servisa, pustolovcema pa je na koncu uspelo prevoziti vseh 30.000 predvidenih kilometrov. A ta zgodba ni osamljena.
Ko se je v maroški puščavi s svojim 2CV leta 1993 ponesrečil Francoz Emile Leray, se je rešil tako, da je razbiti in nedelujoči avtomobil predelal v motocikel. Trgal je kos za kosom, pri čemer je karoserijo izkoristil za zaščito pred peščenim viharjem in žgočim soncem. Iz zadnjega odbijača je naredil nekakšen sedež, pri preureditvi menjalnika pa se je bojeval z zakoni fizike. Po 12 dneh mu je predelani avtomobil uspelo vžgati, po dolgi vožnji pa so ga našli policisti in mu ponudili pomoč. Je pa moral plačati kazen, saj so strogi policisti ugotovili, da dokumenti niso več ustrezali prvotnemu avtomobilu. Zadnji 2CV je s tekočega traku tovarne na Portugalskem zapeljal 27. julija 1990, sledilo pa je kar nekaj različic, ki so skušale ponoviti njegov tržni uspeh – diana, visa in AX. Neuspešno.
