Po petih desetletjih kontinuiranega in razgibanega ustvarjanja je Šalamun predstavljen na retrospektivni razstavi v Moderni galeriji v Ljubljani. Tam je med več kot petdesetimi slikami dostopen tudi videointervju iz leta 1993 (posnet, ko je prejel nagrado Prešernovega sklada za razstavo v Obalnih galerijah), ko ga je ekipa obiskala v njegovem ateljeju. Med pogovorom pojasni, da vselej slika na tleh, da vsaj polovico slikarij zavrže, ker pač z njimi ni zadovoljen, ter da so njegova osrednja inspiracija Istra, obala, morje in nebo. To se manifestira v specifičnem slogu, ki je v veliki meri osvobojen akademskih konvencij, saj je Šalamun pač slikarski samouk.
Razstava obiskovalca popelje skozi vsa temeljna obdobja njegovega delovanja, začenši s delovanjem v skupini OHO (1967–1971), ko se je v skupinskih akcijah posvečal predvsem tako imenovani revni umetnosti in ustvarjal minljiva dela, ki so posledično (lahko) predstavljena le skozi dokumentacijo (fotografija, film, sheme). Med udarnejšimi je instalacija Steklo v kvadru (1969), ki predstavlja izjemno metaforo antagonizma dveh sobivajočih materialov, krhkega stekla in robustnega betona. Najzgodnejša dela, ki jih je v razstavišču mogoče videti v njihovi celostni materialni pojavnosti, pa so pastelne slike na kartonu iz obdobja 1971–1974, ki prikazujejo močno stilizirane minimalistične krajine. Po letu 1976, ko se popolnoma preda abstrakciji, slike postanejo večje, bolj nasičene in intrigantne, saj spominjajo na zvezdnato nebo, na univerzum in sploh na pojave, ki so onkraj človeškega racionalnega dojemanja.
V 80. letih ga stroka umešča v krog umetnikov nove podobe, čeprav v marsičem od nje odstopa. V legendarnem ciklu bizonov, ki si na velikih platnih sledijo v osrednjem prostoru galerije, se pokaže tudi njegova močno ekspresivna figuralna plat. Te slike izkazujejo premišljene barvne kompozicije in dajejo občutek, da so telesa živali pokrita s številnimi odprtimi ranami. V minulih treh desetletjih pa se podaja v neskončno likovno raziskovanje mediteranske krajine, kjer subjekta ni več mogoče samoumevno prepoznati, ampak ga je mogoče le slutiti. Šalamunova platna pač zahtevajo določeno mero senzibilnosti in kontemplacije.
Razstava se konča z novejšimi deli, ki so bila pred nekaj meseci razstavljena v Bežigrajski galeriji II. Kot celota je pričujoča retrospektiva zelo korekten prikaz opusa, saj se pomenljivo ustavlja na njegovih ključnih točkah in s tem odraža duha časa različnih obdobij. V primeru Andraža Šalamuna pa je še pomembnejši duh prostora, ki tako temeljno definira njegova dela. Vse njegove ustvarjalne poti prej ali slej privedejo k morju.
