Za mano je sedel prav nič zaspan zakonski par, ki se je odločil, da bo let do Ljubljane preklepetal z mojo sopotnico na sosednjem sedežu ob oknu. Zelo čedna gospa, kakšno desetletje mlajša od mene, ki ji je bilo namenjeno to, morate priznati, za žensko njenih let rahlo čudno vprašanje, se je napol obrnila nazaj in rekla: »Dve.«
Gospod sopotnik s sedeža za mano, ki je prav tako iztegnil svoje dolge noge na prehod med sedeži, se je pridružil klepetu: »Jaz jih imam sedemindvajset!«
»Sedemindvajset lopatk? Vau! Ja, čestitam!« je zašepetala soseda, ko sem se pretvarjal, da spim, da bi lažje prisluškoval.
»Kaj pa blato? A blato že imate?« je zanimalo gospo sopotnico iz vrste za mano.
Aha, že razumem, sem pomislil, verjetno imajo prebavne motnje. Ampak, kaj počnejo z lopatkami, pa nisem razumel.
»Ne, blata še nimam! Še vedno hranim ribice in zbiram cekinčke za nove ribice in novo skrinjico!« je že malo glasneje veselo odgovorila čedna gospa zraven mene.
Skozi misli se mi je gnetlo spoznanje, da se verjetno ne pogovarjajo o prebavnih motnjah, ampak da gre za neko drugo blato, iz kakšnega ribnika mogoče, kjer je hranila ribice.
»Imam pa marmelado, ki mi dela kar nekaj težav, ko moram vse namazati!« je še s prav žalostnim glasom dodala moja soseda.
»Ja, že klobuki, biserčki in rakci na začetku in pesek in marmelada pozneje, vse je povezano. Vse je pomembno!«
Ne me basat, kakšna marmelada in kakšni klobuki, me je presenetil gospodov nasvet, ravno ko se mi je zazdelo, da vem, o čem se pogovarjajo. Takrat sem namreč predvideval, da imajo mogoče neprijetno kožno bolezen na nogah in da so bili v kakšni orientalski savni v Londonu, kjer so namakali noge v zdravilno blato, pa so jim potem zlate ribice pozobale kožne madeže z nožnih prstov, in da so na tak način nahranili ribice, o katerih se zdaj hvaležno pogovarjajo.
»Pa veš, da imaš lahko več akvarijev?« je mojo sosedo poučila gospa od gospoda.
»Ja, vem, ja! Za zdaj imam tri! Za četrtega mi manjkata dve zvezdici. Sem pa včeraj pomotoma nahranila ribice v prvem, tako da sem ostala brez zvezdice v drugem,« je potarnala moja soseda, ki je ob prijetnem videzu tudi prijetno dišala po parfumu Coco Chanel, grem stavit.
»Ja, z akvariji moraš biti previden,« je damama zaspano pritegnil gospod in za hip umaknil noge s prehoda, da so lahko postregli čaj in kavo.
Mogoče pa delajo v ribogojnici. V Delamarisu. Ampak niso mi zveneli kot Primorci. Prej Ljubljančani.
»Katere ribe in rastline pa najraje izbirate v trgovini? Vam je ljubši slavolok zmage ali morska deklica?« je še zanimalo gospoda, ki je neprestano zabadal svoja kolena v moje naslonjalo.
Sedemindvajset lopatk imam!
Ti trije niso gladki, me je spreletelo. Blato, marmelada, slavolok zmage in zvezdice v enem stavku. Zelo me je imelo, da bi se prebudil, da si jih končno ogledam, ampak mogoče bodo še kaj povedali, sem si mislil, zato sem se pretvarjal, da spim še naprej.
»V prvem akvariju imam kip svobode in poševni stolp iz Pise. Pri ribah vedno najprej kupim Nema in Dory, pozneje pa še tiste dražje, ki prinesejo več cekinčkov. Pri rastlinah pa imam najraje temno vijoličaste in vse tiste, ki rastejo bolj po tleh,« je v eni sapi skoraj bolj zase odgovorila moja lepa soseda.
Aha, sem pomislil, že vem! Mogoče se na svoj način pogovarjajo o scenografiji za kakšno gledališko predstavo ali za kakšen film in so si zjutraj pred letom puhnili kakšnega falotka za pogum! Saj poznamo te umetnike, filmarje in gledališčnike, a ne? Verjetno gre za kakšno apokaliptično zgodbo, ki se dogaja v svetu, ki ga je zalila morska voda, o kateri sem bral, da bo za devet metrov dvignila gladino oceanov. Najbrž bodo v Cankarjevem domu postavili kakšno gledališko koprodukcijo, v kateri bodo okoli Kipa svobode plavale ribe, sem se pomiril.
Bolj star, bolj nor
»Kateri level, no, katera stopnja pa ste, gospa?« je mojo sosedo vprašala radovedna gospa ob oknu za menoj.
»Stodvajseti,« je priznala moja dišeča soseda, ko si je skozi okno ogledovala s soncem obsijane Alpe.
»Moj mož je pa že štiristosedma stopnja, ne, srček?« je z vprašanjem zbudila svojega moža, ki je pravkar sladko zadremal.
»Ja, štiristosedma, ja. Sedemindvajset lopatk imam,« je v upanju, da ga bo gospa pustila spati, zamrmral gospod in spet s koleni stresel moje naslonjalo.
»Povej gospe, kako koristne so lopatke! Povej ji, da jih bo znala pravilno uporabiti! Vsake lopatke je škoda, če jo nepravilno zapraviš! Ampak pri marmeladi in blatu ne pomagajo. Kmalu bomo pristali,« mu je dala vedeti, da je že prepozno za dremež.
Ti trije niso scenografi. Ti trije so stoodstotno pacienti kakšnega odprtega oddelka. Definitivno imajo medicinsko spremstvo, ki sedi nekje v bližini. Nič, sem pomislil, zdaj bom zaigral, da sem se zbudil, in odšel na vece, preden začnemo pristajati. Nazaj grede si bom ogledal še gospo in gospoda, ki sedita za mano, ter s pogledom poiskal njihove uradne spremljevalce.
Zamrmral sem pardon in jo, ne da bi jih pogledal, mahnil na vece proti pilotski kabini. Kakšno olajšanje. Še malo, pa bom doma.
Medtem ko sem se počasi vračal proti svojemu sedežu, so se mi vsi trije že veselo nasmihali. Kaj če so pogruntali, da sem jim ves čas prisluškoval, in so se namenoma pogovarjali o marmeladi, pesku, cekinčkih in ribicah?
»Bolj star, bolj nor,« me je pozdravil simpatičen gospod, ki so mu bili vsi avioni premajhni.
»Ste imeli kakšen nastop v Londonu?« me je vprašala njegova simpatična gospa.
»Ne, sina, snaho in vnukinjo sem obiskal,« sem vidno presenečen pozdravil oba nasmejana sopotnika, ki sta bila nalezljivo dobre volje.
»Upam, da vas nismo motili s svojim klepetanjem,« je rekla moja soseda in umaknila svojo torbico z mojega sedeža.
»Ne, kje pa! Spal sem kot dojenček! Celo pot,« sem se zlagal.
»Mi pa smo se pogovarjali o elektronski igrici Fishmania, ki jo strokovnjaki priporočajo za treniranje kratkoročnega spomina in vzdrževanje umskih sposobnosti!« O sranje, to je torej to, mi je šinilo skozi možgane, medtem ko sem zardel in poskušal skriti svoje presenečenje.
»Lahko vam pošljem link, da si jo naložite na svoj mobi,« mi je rekla moja soseda, za katero sem sumil, da je ugotovila, da nisem spal, ampak da sem se samo pretvarjal.
»Joj, najlepša hvala! Nimam prav nobenega časa,« sem se poskusil izmazati.
»Ampak vseeno bi bilo pametno poskrbeti za spomin in umsko kondicijo, gospod Predin, mar ne?« mi je rekel lastnik sedemindvajsetih lopatk, ko smo se pomikali proti izhodu.
»Se strinjam, zato pa pišem kolumne za Objektiv!«
