Götz Kubitschek, vodilni ideolog nove nemške desnice in njene konservativne revolucije, je Spieglovemu novinarju Tobiasu Rappu zabrusil kar naravnost: »Ljubezen do daljnjega (Fernstenliebe), kaj je to? Tega ne razumem.« Ljubiti je namreč mogoče le bližnjega, pripadnika svoje rase in nacije, človeka iste barve kože, enake spolne usmerjenosti in istih političnih nazorov, člana občestva (Gemeinschaft), v katerem si se rodil in zdaj z njim deliš tako poglede na tradicijo kot utopijo prihodnosti. Na svetu sicer res obstajajo različni ljudje in ljudstva, ki lahko živijo drug ob drugem, ne pa tudi drug z drugim. Nikakršno mešanje zato ni sprejemljivo. Z drugimi besedami: naredite nam Evropo znova belo! Pravico imamo, da živimo skupaj s svojimi ljudmi, brez vseh teh tujcev! Čeprav se vodilni mediji komajda zmenijo za Kubitschkove bizarne politične vizije, ga Rapp portretira kot nevarnega človeka, ki bo lahko usodno zaznamoval evropsko politično prihodnost, kot radikalnega ksenofoba in še posebej nasprotnika islama, ki pa po drugi strani holokavst označuje za največji zločin v zgodovini človeštva, ob tem pa je bil nacizem izrazito leva revolucija, ki je na prsih negovala komunistične iluzije… Še veliko je tega. Za frustracije, strahove, globoko zakoreninjene predsodke in stereotipne razlage družbene dejanskosti, ki so okužili evropske množice, ponuja jasne in enostavne pojme, ki jim je težko oporekati, kajti vanje poleg strupenega plevela vedno premeteno vsadi tudi neizpodbitno zrno resnice. Po drugi strani pa je Kubitschek član državljanske pobude z imenom »En odstotek«. To ni tisti odstotek bogatih, ki menda odloča o usodi preostalih 99 odstotkov, temveč skupina izjemnih posameznikov, visoko usposobljenih intelektualcev in močnih osebnosti, elita, tisti odstotek, ki lahko sam, brez množic, zruši obstoječo evropsko ureditev.
Še ene medijske podobe najbrž ne bom nikoli pozabil: Trumpovega pohoda na prostor za inavguracijo, njegove dolge, malo opotekave hoje po hodnikih in stopniščih kongresne palače, z odpetim suknjičem in (pre)dolgo rdečo kravato kot objestno provokacijo; tako nemarnega, tako prostaškega političnega nastopa v resnici ne pomnim. (Spominjal je na Šešlja v njegovih najboljših časih.) Šef gradbišča prihaja na dnevno inšpekcijo, sem pomislil. Potem je nagovoril svoje podizvajalce. Saj je tako, kot da bi bil trideseti, in ne šele dvajseti januar, sem že kar malo užival v lastnem cinizmu.
Slovenski parlament je začel obravnavati zakon o tujcih in strožjem nadzoru državne meje istega dne, kot je Trump podpisal predsedniški ukaz o gradnji zidu na ameriško-mehiški meji, kar je zanimivo naključje. Trumpova vizija je jasna: Amerika kot vojaška utrdba iz kakega Fordovega vesterna z Johnom Waynom kot neustrašnim bojevnikom proti vsakršnim drugokožcem, vse to malo posodobljeno s Kubitschkovim diskurzom. Slovenskemu zakonu se po plebiscitarni ljudski podpori v trenutku, ko to pišem, tudi v parlamentu obeta »udobna večina«. Vse kritike je notranja ministrica v maniri podsekretarjev in gaulajterjev iz nekdanjih totalitarnih režimov odpravila kot »ideološko teoretiziranje«, čeprav so ugovarjali ugledni pravniki in nekdanji ustavni sodniki, domači in evropski skrbniki človekovih pravic, pa tudi druge kompetentne osebnosti, ki dobro vedo, da je za čvrsto družbeno stavbo poleg »varnosti« potreben tudi stisk roke in pogled v oči, poleg ljubezni do bližnjih tudi enako čustvo do vseh drugih, sicer ljubezen sploh ni ljubezen, temveč zgolj ideološka manipulacija in parcialni interes. Toda Bartolova misel, da begunec ni sovražnik, temveč človek v nesreči, ki rabi našo pomoč, in da begunstvo kljub množičnosti še zdaleč ne more ogroziti evropske (ali nacionalne) varnosti, do uma in srca slovenskih poslancev najbrž ne bo segla. Tisti ljudje bodo morda res poginili, toda pomembno je, da se to ne bo zgodilo na naših tleh. Ideja nove ureditve sveta je izčiščena in množicam všečna, zdaj jo je treba, kot so nekoč rekli marksisti, samo še udejanjiti v praksi.
