Izognili smo se temu, da bi se recesija zaradi napačnih ekonomskih politik prelevila v dolgotrajno depresijo. Večina držav, ki jih je kriza prizadela, zadnja tri, štiri leta dosega spodbudne makroekonomske številke in tudi napovedi za naprej so spodbudne. ZDA imajo zgodovinsko nizko brezposelnost pri 4,9 odstotka, tudi v EU naj bi prihodnje leto brezposelnost padla pod osem odstotkov. Navdajati bi nas moral optimizem.
A ob vstopu v leto 2017, skoraj deset let po izbruhu krize, lahko le zaskrbljeno opazujemo, kako se utegne okrevanje po krizi zaleteti ob ekonomski nacionalizem. Če je napačno ukrepanje centralnih bank v prejšnjem stoletju pripeljalo do zloma bančnega sistema, so bili protekcionistični ukrepi takratnih vlad tisti, ki so depresijo dodatno poglobili in podaljšali. Ustvarila se je klima nezadovoljstva, ki je dala zagon ekonomskemu nacionalizmu, imperialističnim težnjam in ki je nazadnje pripeljala do druge svetovne vojne.
Ko danes ameriški predsednik Donald Trump odstopa od prostotrgovinskih sporazumov, Kitajski grozi s 45-odstotnimi carinami, ko investitorjem, ki načrtujejo odprtje tovarn zunaj ZDA, grozi z dodatnimi davki, se tistim, ki v prosti trgovini vidijo zlo, morda zdi kot rešitelj malega človeka. A tisti, ki vsaj malo poznajo ekonomsko zgodovino sveta, ob teh potezah zagotovo ne spijo najbolj mirno. Trump ponuja povsem napačna, celo izjemno nevarna zdravila za sicer realne probleme – stagnacijo plač velikega dela prebivalstva razvitega zahodnega sveta zaradi neenakomerno razdeljenih pozitivnih, ali, če želite, negativnih učinkov globalizacije v zadnjih treh desetletjih.
Dolga senca Smoot-Hawleyja
Med krizo leta 2008 in krizo leta 1929 že ves čas vlečemo vzporednice. Za obe je značilno, da sta izbruhnili v času, ko je tudi velik del ekonomske stroke ocenjeval, da lahko gre vse samo še navzgor; da smo gospodarske cikle ukrotili. Izbruhnili sta v času finančne deregulacije, v času laissez faire, v času optimizma, ko so kot največji poznavalci v delnice in sklade vlagali ljudje, ki še včeraj niso vedeli, kaj je borza. Delnice in podjetniške obveznice so se kupovale na kredit. Ko je borzni balon počil, je počil spektakularno. Velika depresija, ki je sledila velikanski izgubi premoženja vlagateljev, je uničila na milijone delovnih mest. Do leta 1931 se je brezposelnost v ZDA zvišala na 25 odstotkov. Nič bolje ni bilo v Evropi, kjer so zamere iz prve svetovne vojne še naprej zastrupljale ozračje. Jeza, ki se je nabrala v ljudeh, se je odrazila v podpori avtoritarnejšim strankam, v podpori populistom, ki so igrali predvsem na čustva ljudi. Vzporednice z razvojem dogodkov danes so srhljive.
Ob vseh pametnih odločitvah, ki smo jih na podlagi negativnih izkušenj iz velike depresije sprejeli tokrat, smo tako že mislili, da nič več ne more iti narobe. Pa smo se, kot kažejo prve poteze ameriškega predsednika, motili. Povsem mogoče je, da bomo ponovili vsaj eno od napačnih ekonomskih politik iz 30. let prejšnjega stoletja – uvajanje carin in s tem oviranje trgovine. Administracija predsednika Herberta Hooverja, prav tako republikanska, je ob veliki mizeriji, v kateri so se zaradi krize znašli domači kmetovalci (ameriški kmetovalci so se sicer v težavah zaradi padanja cen pridelkov znašli še pred izbruhom krize, in to zaradi presežkov na trgu, potem ko si je evropsko kmetijstvo opomoglo od vojne), napačno razmišljala, da bo z uvedbo visokih carin na uvoz kmetijskih izdelkov zaščitila domače kmetovalce.
Pod sponzorstvom senatorja iz Utaha Reeda Smoota in poslanca Willisa Hawleyja iz Oregona je nastal tako imenovani Smoot-Hawleyjev carinski zakon, ki je prinesel višje carine za kmetijske in tudi množico industrijskih uvoznih izdelkov. Čeprav naj bi sprva večinoma zvišali le carine na kmetijske izdelke, sta gospodarska kriza in padanje povpraševanja po dolgotrajnih dobrinah politike in podjetnike prepričala, da je treba zaščito razširiti. Carine naj bi po njihovem mnenju rešile domača delovna mesta v kmetijstvu in industriji.
Hoover je zakon podpisal sredi leta 1930, kljub soglasnemu nasprotovanju praktično celotne ameriške ekonomske stroke. Peticijo proti uvedbi carin je podpisalo in predsedniku poslalo več kot 1000 ekonomistov. A ni zaleglo. Čeprav si ekonomski zgodovinarji še danes niso enotni, koliko je ta ukrep pripomogel k veliki depresiji in kolapsu mednarodne trgovine, je gotovo, da k okrevanju ni pripomogel. Gotovo je tudi, da je ekonomski protekcionizem zastrupil takrat že sicer močno načete meddržavne odnose. Še preden je ameriški kongres uvedel višje carine, so podobne povračilne ukrepe napovedale največje ameriške zunanjetrgovinske partnerice – Kanada in evropske države. Višje carine in drugi necarinski ukrepi so bili po nekaterih ocenah krivi za polovico zmanjšanja obsega mednarodne trgovine v prvih treh letih velike depresije.
Napačna zdravila za prave probleme
Študenti ekonomije se že v prvem letu študija seznanijo s tako imenovano teorijo komparativnih prednosti, ki dokazuje prednosti mednarodne trgovine. Po teoriji, ki jo je v začetku 19. stoletja postavil britanski ekonomist David Ricardo, je mednarodna trgovina koristna za obe državi, ki trgujeta. Državi, ki začneta trgovati, se specializirata v proizvodnji proizvodov, v katerih sta bolj produktivni, in tako obe pridobita. Na primer, Nemčija se specializira v pridelavi piva, Italija v proizvodnji visoke mode. Tako bodo Italijani pili boljše pivo, Nemci pa bodo bolje oblečeni, kot če državi ne bi trgovali. Teorija komparativnih prednosti je preživela preizkus časa in je med ekonomisti najbrž ena najbolj široko sprejetih teorij.
Danes smo priča cikličnosti zgodovine. Pred našimi očmi se ponavlja zgodovina 30. let prejšnjega stoletja. Politiki od Trumpa do Marine Le Pen, Geerta Wildersa, Beppa Grilla in Therese May so prepričani, da je rešitev za vse (ekonomske) težave tega sveta v ekonomskem protekcionizmu, v gradnji zidov, v samozadostnosti, skratka v politikah, ki zgodovinsko potrjeno vodijo v natančno nasprotno smer. V višjo brezposelnost, manjšo gospodarsko rast in geopolitične napetosti. Težko si je namreč predstavljati, da bi Kitajska ali katerakoli druga država, na izvoz katere bi Trump uvedel visoke carine, ob tem le skomignila z rameni. Ali da bodo Mehičani ob gradnji zidu ploskali.
Zagovornike Trumpove politike, nasprotnike globalizacije in zagovornike ekonomskega nacionalizma je sicer mogoče razumeti. Nekateri ekonomisti in politiki so namreč ob prebiranju teorije komparativnih prednosti žal pozabili na enega od njenih pomembnih zaključkov. Teorija namreč pravi, da s trgovanjem v povprečju pridobi celotna država, vendar pa trgovina hkrati ustvari zmagovalce in poražence. Če si sposodimo prejšnji primer, bodo Nemci, ki so prej proizvajali visoko modo, in italijanski pivovarji na slabšem, kot so bili pred odprtjem meja. Zato je prerazdelitev dohodka ključni dejavnik pri trditvi, da mednarodna trgovina povečuje koristi obeh držav. Brez ustrezne prerazdelitve dohodkov se namreč prav lahko zgodi, da se koristi za državi zmanjšajo.
Odgovor ni v 200 let starih receptih
Pojmi, kot so globalizacija, celo hiperglobalizacija in mednarodna trgovina, so pojmi, ki v ljudeh vzbujajo močna čustva. Mnogi ob njihovi omembi vidijo tekstilne delavke, ki garajo v tako imenovanih »sweatshops«, mesta duhov v nekdaj cvetočih industrijskih mestih razvitega zahodnega sveta, uničevanje okolja in na drugi strani nepredstavljivo bogastvo prgišča lastnikov kapitala. A ob tem pozabljajo, da je bil dvig med 300 in 400 milijoni Kitajcev iz ekstremne revščine v zadnjih dveh, treh desetletjih uspeh v odpravljanju revščine, ki je v zgodovini brez primere. Ta podvig Kitajski brez ekonomskega odpiranja zunanjemu svetu nikoli ne bi uspel.
Kitajska pa nas uči še nečesa; kaže, da so kitajski politiki in ekonomisti Ricardovo teorijo brali bolj natančno kot večina razvitega zahodnega sveta. Izvzamemo lahko na primer Švedsko, ki ji je z ustreznimi ekonomskimi politikami uspelo kljubovati negativnim učinkom globalizacije na dohodke nekaterih kategorij delavcev. Kitajska je ubrala pot selektivnega odpiranja ekonomije mednarodnim tokovom kapitala, blaga in storitev. Predvsem se je uspešno branila pred prostim pretokom špekulativnega kapitala, ki ekonomijo destabilizira. Seveda se takoj postavi vprašanje, kako uspešna bo Kitajska v upravljanju globalizacije, ko se bo začela soočati z enakimi izzivi kot razvite zahodne ekonomije, namreč z množičnimi selitvami delovno intenzivnih delovnih mest v države s cenejšo delovno silo. To se deloma že dogaja.
Trumpovi (napovedani) protekcionistični in protitrgovinski ukrepi spadajo v neki drug čas, v čas pred Ricardom, v čas merkantilizma, ko je veljalo, da je lahko država gospodarsko uspešna le na račun drugih držav. Mednarodna trgovina je veljala za igro ničelne vsote – da nekdo pridobi, mora nekdo drug izgubiti. Nihče ne ve, kako daleč bo šel Trump v protekcionizmu, so pa nekateri že izračunali, da bi uresničitev vseh njegovih predvolilnih obljub lahko ZDA pahnila v recesijo in izgubo skoraj pet milijonov delovnih mest. ZDA so danes v primerjavi z ZDA iz 30. let prejšnjega stoletja neprimerljivo bolj vpete v mednarodne trgovinske tokove, zato bi bilo izstopanje iz teh tokov neprimerljivo dražje. Zgolj odločitev Kitajske, da bo namesto ameriških boeingov kupovala evropske airbuse, bi lahko bil dovolj boleč povračilni ukrep.
Da, globalizacija v mnogočem ni prinesla pričakovanih rezultatov. A vendar v času, ko se svetovno gospodarstvo pospešeno digitalizira in robotizira, v času globalnih dobavnih verig, v času razmaha nestandardnih oblik zaposlitev, v času, ko je današnje znanje jutri že zastarelo, odgovor ni v 200 let starih dokazano nedelujočih receptih. Upati gre, da je Trump le slon v trgovini s porcelanom in da ga bo njegova administracija še pravočasno ukrotila. Najbolj zaželen rezultat Trumpove »revolucije« bi seveda bil ta, da bi rožljanje z ekonomskim nacionalizmom pripeljalo do bolje menedžirane globalizacije, tudi do bolje zastavljenih prostotrgovinskih sporazumov. Toda vprašanje je, ali bo druga stran, postavljena pred zid, pripravljena sprejeti tovrstne kompromise. Dejstvo je, da si svet novega zdrsa v recesijo ne more privoščiti in da je ozračje z nacionalizmi že dovolj zastrupljeno. Vendar, kot pravi znan pregovor – tisti, ki se iz zgodovine ničesar ne naučijo, jim jo je usojeno ponavljati.
