Podjetniške ambicije BTF
Emona je v letih 1961 in 1962 v nasprotju z odločitvijo pristojnega organa in kljub protestom širše skupnosti tik pod gradom, na območju nekdanjih grajskih vrtov, postavila tri odprte lesene hleve za govedo. Pravico uporabe na teh hlevih je Emona v začetku 80. let, skupaj z drugimi kmetijskimi zemljišči na podlagi pogodb o prenosu pravice uporabe na družbeni lastnini, deloma brezplačno, deloma proti plačilu odškodnine prenesla na BTF. Ta jih je brez dovoljenj in soglasij preuredila v perutninske hleve. Te je, ne glede na prepoved po ZDen in izrecno prepoved ministrstva za kulturo, dograjevala po začetku denacionalizacije. Tudi odločba gradbene inšpekcije je ni zaustavila. Perutninske hleve, ki predstavljajo degradacijo kulturnega spomenika, bo treba v skladu z občinskim predpisom o zavarovanju kulturnih spomenikov odstraniti, do odstranitve je dopustno le njihovo vzdrževanje; gradnja na tem območju je prepovedana, dovoljena je le namestitev parkovne opreme.
Predmet pogodb, sklenjenih z Emono, pa niso bili nekdanji grajski hlevi. Ta parcela naj bi po navedbah BTF »izpadla« iz pogodbe. Po tedanjem zakonu o prometu z nepremičninami je morala biti pogodba, s katero se je prenesla pravica uporabe na družbeni lastnini, pisna. Kadar je bila ena od pogodbenih strank družbena pravna oseba, jo je moral odobriti javni pravobranilec. Poleg tega so morali biti izpolnjeni še drugi pogoji po zakonu o naravni in kulturni dediščini. BTF torej pravice uporabe na grajskih hlevih ni in ni mogla pridobiti. Grajski hlevi zato tudi niso bili predmet lastninjenja po zakonu o zavodih, po katerem se je sicer lastninilo družbeno premoženje v uporabi univerze in njenih članic. Lastninili so se na podlagi predpisov o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini. Tako so leta 1996 najprej prešli v last države, nato pa leta 1999 v last Občine Domžale.
BTF grajske hleve uporablja brez pravnega naslova, brezplačno. Hleve, skupaj z ostalo konjeniško infrastrukturo, zgrajeno večinoma po začetku denacionalizacije, brez dovoljenj, v nasprotju z izrecno prepovedjo ministrstva za kulturo, oddaja v najem, seveda proti plačilu. Ta podjetniška iniciativa BTF oziroma njenega oddelka izvira sicer še iz časov socializma. Iz letnega poročila BTF za leto 1991 izhaja: »... glede na dolgoletni negativni rezultat enote in nezainteresiranost Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter republiške TO za nadaljnjo dejavnost centra (op. Konjeniškega centra Krumperk) smo izdelali program za njegovo komercializacijo in formiranje mešanega podjetja z večinskim deležem fakultete. Žal smo na odgovor in dovoljenje ministrstva čakali 11 mesecev. Tako smo na Oddelku (op.: na Oddelku za živinorejo BTF) sprejeli sklep, da kvalitetne plemenske konje oddamo v korporacijsko rejo privatnim rejcem, jahalne konje pa razprodamo. Sklep je bil realiziran 20. 12. 1991. Na ta način smo zadržali plemenski material v svoji lasti do eventualne revitalizacije centra s pomočjo tujega kapitala.«
BTF je okoliškim kmetom oddajala tudi travnike, ki jih je imela v brezplačnem zakupu od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Sklad). Ta ji je zato v letu 2005 posredoval opomin pred odpovedjo zakupne pogodbe, pri tem pa navedel, da za zemljišča tudi ne skrbi kot dober gospodar (skoraj polovica zemljišč je bila neprimerno obdelanih oziroma celo neobdelanih, melioracijski jarki in zemljišča ob njih pa so se zarasli). To podjetniških ambicij BTF ni zavrlo.
Prenos izvajanja javne službe – na gospodarske družbe?
BTF je v letu 2004 vse nepremičnine, razen perutninskih hlevov, oddala dvema gospodarskima družbama in nanju prenesla izvedbo celotnega programa Konjerejskega centra. Družbi sta obnovili grajski hlev, vlagali sta tudi v konjeniško infrastrukturo; samo v gradnjo tekmovalne steze je bilo vloženo okoli 75.000 evrov. Eno izmed teh podjetij je fakulteta celo pooblastila, da študentom v indeksu potrdi opravljeno prakso. Trženje grajskih hlevov in konjeniške infrastrukture poteka še danes. Po navedbah okoličanov naj bi BTF v preteklosti tudi perutninske hleve oddajala v zakup.
Ni vsaka izobraževalna dejavnost javna služba
Glede očitka o nerazumevanju aktivnosti BTF na Krumperku je treba razjasniti, kaj je javna služba v visokem šolstvu in kaj pridobitna dejavnost. Ustavno sodišče je že pojasnilo (2011): »Izobraževalna dejavnost na primer tako sama po sebi ni javna služba, saj lahko poteka vsebinsko enako po tržnih merilih ali v okviru pravnega režima javne službe.[5]« Študijska področja nacionalnega pomena in okvirni obseg potrebnih sredstev za njihovo izvedbo se določijo z nacionalnim programom. Nosilka pravic in obveznosti pri izvajanju javne službe v visokem šolstvu je univerza, njene članice ga izvajajo v imenu in za račun univerze. Lahko pa članice univerze v svojem imenu in za svoj račun opravljajo prodajo blaga in storitev na trgu. Konjereja, reja perutnine in govedi ne predstavljajo opravljanja javne službe v visokem šolstvu, temveč kmetijsko dejavnost.
Tudi omejitve po nitratni direktivi so določene pri opravljanju kmetijske dejavnosti. Prodaja jajc in piščancev na Krumperku ali na Bolhi nima nikakršne zveze z izvajanjem javne službe v visokem šolstvu, še toliko manj pa organiziranje tečajev jahanja, rojstnodnevnih zabav in počitniških taborov za otroke ali 36-urnih »tečajev ujahovanja mladih konj«, ki trenutno po ceni 360 evrov, »za študente samo 320 evrov«, potekajo na Krumperku. Tudi selekcija kokoši za domačo rejo, ki jo BTF opravlja v okviru lastne dejavnosti, ne predstavlja javne službe v visokem šolstvu. Upravna enota Domžale je že večkrat odločila, da se nepremičnine vrnejo v naravi, naposled tudi z izvedencem kmetijske stroke, ki je izpostavil: »Vendar pa se tukaj postavlja vprašanje, ali je nujno, da ima Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko, organizirane svoje farme za posamezne vrste živali. Gre predvsem za gospodarsko pomembne panoge: govedoreja, prašičereja, perutninarstvo, reja drobnice, konjereja, ribogojstvo itd. Za druge vrste reje živali (npr. pridelava mleka, prašičereja) take farme niso organizirane pod okriljem UL. Praktično izobraževanje študentov poteka v okviru dogovorov z lastniki in upravljavci takih farm.«
Gospodarna raba javnih sredstev?
Kot je pojasnila BTF, študentje v Konjerejskem centru spoznavajo, kako pristopiti k živali, se podučijo o ravnanju z njimi in kako se jih podkuje. Praktične vaje pri predmetu konjereja, 15 ur letno, bi lahko brez težav izvedla v državni kobilarni v Lipici, ki izvaja tudi izobraževalne programe, povezane s konjerejo in konjeništvom. V Kobilarni Lipica se izobražujejo študentje iz drugih evropskih držav. Navsezadnje je Kobilarna Lipica BTF leta 2009 zagotovila potrebne konje, ker jih ta ni imela.
BTF ima, poleg obsežnega kompleksa v Rožni dolini v Ljubljani, farme v Logatcu in 138,6344 ha kmetijskih zemljišč v lasti države v brezplačni uporabi, še obsežen kompleks na Rodici. Na tej lokaciji ima potrebno infrastrukturo za izvajanje pedagoškega dela, pa tudi za selekcijo kokoši. Poleg šolske stavbe ima tam še hlev, valilnico, sortirnico, laboratorij za kakovost jajc itd. Očitno BTF, ki se sklicuje na pomanjkanje sredstev, teh ni primanjkovalo, ko je v času denacionalizacije, brez dovoljenj, izvajala investicije na Krumperku. Od države, ki zagotavlja denar za investicije v objekte, ki služijo opravljanju javne službe v visokem šolstvu, za te investicije ni prejela nobenih namenskih sredstev. Do povrnitve teh vlaganj BTF tudi ni upravičena; upravičena je le do povrnitve (neamortiziranih) vlaganj, izvedenih z vsemi soglasji in dovoljenji iz lastnih sredstev, do uveljavitve ZDen. Pričakovanja BTF, ocene, koliko bi bili perutninski hlevi, državna zemlja itd. danes vredni, so tako brezpredmetne. Ali pa ima država, ujeta v primež pomanjkanja javnih sredstev, sredstva, da lahko BTF, poleg fevda v izmeri 138,6344 ha, na katerem redi živali in se njeni študentje urijo v umetnosti španske jahalne šole, nakloni še kaj, je stvar države in gospodarnega upravljanja z državnim premoženjem.
BTF v nekdanjem sistemu ni mogla imeti lastninske pravice
Nekdanje družbeno premoženje, na katerem je imela pravico uporabe Univerza v Ljubljani (Univerza) in njene članice, je v letu 1991 resda postalo last države na podlagi zakona o zavodih, vendar ga zakonodajalec z zakonom o visokem šolstvu na Univerzo ni prenesel. Pri vseh krumperških nepremičninah, ki so predmet denacionalizacije in so na podlagi samega zakona prešle v last bodisi države bodisi Občine Domžale, je v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina, z izjemo tistih, ki jih je iz premoženja države pod plaščem Univerze odtujila BTF.
Zakonodajalec je v letu 1993 vsa kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove v lasti države na podlagi zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS prenesel na Sklad. Tako so bila na Sklad prenesena tudi krumperška zemljišča, ki so v last države prešla na podlagi zakona o zavodih (1991). Novela zakona o visokem šolstvu (ZVis-A) je resda določila, da je Univerza lastnik premoženja, pridobljenega iz javnih in drugih virov, vendar predpisala, da bosta država in Univerza prenos lastninske pravice uredili s pogodbo (po stanju na dan 1. 3. 2000). Zakonodajalec je torej kot temelj za prenos premoženja določil pravni posel. Vendar predmet pogodbe v nobenem primeru ne morejo biti zemljišča, ki jih je država že leta 1993 prenesla v upravljanje Skladu. Sklad je z BTF sklenil zakupni pogodbi (1997, 2005). Pogodbenika sta izrecno ugotovila, da so zemljišča državna last.
Olastninjenje olastninjenega
Takšna pogodba v konkretnem primeru ni bila sklenjena. Univerza je konec leta 2014 sodišču predlagala, da jo pri vseh nepremičninah v lasti države (predmet denacionalizacije pred UE Domžale) na podlagi zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) vknjiži kot lastnico. O predlogu sta odločala Okrajno sodišče v Mariboru, ki je predlogu ugodilo, Okrajno sodišče v Ljubljani pa je predlog Univerze zavrnilo s pojasnilom, da lastninjenje družbenega premoženja, ki ga je uredil že zakon o zavodih, na podlagi ZLNDL ni mogoče. V pritožbi se je Univerza sklicevala, da so v podobnih primerih sodišča na tej pravni podlagi že dovoljevala njeno vknjižbo. Javno dostopni podatki kažejo, da se je Univerza že leta 2009, 2012 in 2013 vknjižila tudi na nekaterih drugih državnih nepremičninah, ki jih je imela v zakupu BTF.
BTF se sklicuje na lastninsko pravico na krumperških nepremičninah, kar naj bi bila ovira za vrnitev v naravi, hkrati sprenevedavo trdi, da za odločitev o denacionalizaciji ni bistveno, kdo je lastnik. Družbena lastnina kot temelj socialističnih družbenih ekonomskih odnosov je že od svojega nastanka uživala posebno varstvo in imela poseben ustavni položaj. Ta se je kazal tudi v izključitvi priposestvovanja ali kakršnegakoli prilaščanja pravic na družbeni lastnini na lastninskopravni podlagi. Glede gradnje na tujem svetu v družbeni lastnini je vrhovno sodišče pojasnilo: »Na nepremičnini v družbeni lastnini ni mogoče originarno pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali z gradnjo na tujem. Gradbena dovoljenja, lokacijsko in uporabno dovoljenje ali drugi upravni akti ne glede na to, ali so se nanašali (tudi) na sporno nepremičnino, že po svoji naravi niso mogli odločiti o njuni pravici uporabe oziroma lastninski pravici, odločali so namreč o vprašanju gradnje in uporabe zgrajenih objektov« (II Ip 151/2015, z dne 11. 2. 2016).
BTF je tudi spregledala, da kot nekdanja delovna organizacija na področju vzgoje in izobraževanja, torej kot oseba družbenega prava, po prejšnji družbeni ureditvi sploh ni mogla biti imetnica lastninske pravice. To so lahko imeli le občani, društva in druge civilne pravne osebe. Zato tudi kupoprodajne pogodbe z Emono (pogodbe, s katero se prodajalec zavezuje stvar izročiti kupcu proti plačilu, ta pa pridobi lastninsko pravico) ni mogla skleniti in je ni sklenila. Prav tako na krilih podjetništva pozablja, da ni gospodarska družba oziroma civilnopravna oseba, temveč javni zavod (oseba javnega prava). Ovira za vrnitev nepremičnin po 16. členu ZDen (ni mogoče vrniti premoženja, na katerem je lastninska pravica fizičnih ali civilnopravnih oseb) ni podana. Ta ovira tudi ni podana glede premoženja, ki ga je olastninila Univerza (javni zavod).
Degradacija kulturne dediščine
Po ustavni ureditvi varstvo kulturne dediščine predstavlja javni interes. Grad Krumperk predstavlja enega edinstvenih spomenikov renesančne umetnosti na Slovenskem, gre za edino v celoti še ohranjeno grajsko posest na Gorenjskem vse od zarisa Franciscejskega katastra. Kot je poudaril Zavod RS za varstvo kulturne dediščine (1994): »Prav tako je bil grad z okolico uvrščen in vrisan v republiške planske dokumente kot celota, ne zgolj poslopje gradu brez okoliških parcel in objektov. Izpostavljena lega na griču zahteva integralno obravnavo funkcionalne enote. Hlevi, ki so funkcionalno vezani na grad, so integralni del posestva. Funkcija gradu in pomožnih objektov, ki so prostorsko, vizualno in funkcionalno podrejeni masi gradu, je sprejemljiva samo v okviru enotne obravnave. Priporočamo enotno lastništvo.« To pomeni, da so krumperške nepremičnine, podržavljene skupaj z gradom, po naravi stvari, z vidika njegove ohranitve oziroma ohranjanja njegove kulturološke vrednosti, nenadomestljive.
BTF s svojimi ravnanji na Krumperku dokazuje, da ji je za kulturno dediščino bore malo mar. V postopku sprejemanja novega akta o zavarovanju kulturnih spomenikov, sklicujoč se na (protipravno pridobljeno) lastninsko pravico Univerze, si je prizadevala, da se okolica gradu izvzame iz režima varstva kulturne dediščine. BTF se pri aktivnostih na Krumperku sklicuje na javni interes in na varstvo svojih vlaganj. Posestvo Krumperk je bilo ob nacionalizaciji dobro stoječe in v zelo dobrem stanju. Vlaganja, opravljena iz družbenih sredstev v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, so večinoma že amortizirana, vlaganja po začetku denacionalizacije pa predstavljajo (dodatno) degradacijo kulturne krajine. Sodbo o tem, ali so opisane aktivnosti BTF oziroma njenega Oddelka za zootehniko resnično v interesu slovenske javnosti ali pa zgolj v interesu posameznih skupin oziroma posameznikov, ki imajo z javnim interesom bore malo skupnega ali so celo v nasprotju z njim, prepuščamo bralcem. Družina Pogačnik je že pojasnila, da so pričakovanja BTF, da se bo vzdržala uporabe pravnih sredstev v zaščito svojih pravic in se ne bo uprla njenim nezakonitim ravnanjem, neutemeljena. Krumperk bo branila.
Odvetnici BARBARA PIANO in DR. METKA ARAH, pooblaščenki družine Pogačnik