Marjan Manček, ilustrator, animator in pisatelj: V začetku je vedno bel, prazen list papirja

Ob besedi »življenjska« se iskreno čudi: »A že?«, na nagrado pa je na poseben način ponosen, saj je prišla kot priznanje stanovskih kolegov; nima akademske izobrazbe iz likovne umetnosti (diplomiral je iz angleščine in zgodovine), že v sedemdesetih pa je veljal za posebneža, ko je v prevladujočo lirično ilustracijo zaoral s karikaturo, stripom, humorjem in satiro. Doslej je opremil več kot 200 knjig za otroke in mladino (Pedenjped, Mojca Pokrajculja, Zlata ribica, Peter Klepec, Kozlovska sodba v Višnji Gori, Kraljična na zrnu graha), ustvaril 33 avtorskih slikanic, več stripov, likovno zasnoval več lutkovnih predstav in zrisal devet kratkih animiranih filmov. Retrospektivna razstava njegove ustvarjalnosti je v okviru bienala ilustracije v Cankarjevem domu na ogled do marca, prejšnji teden pa so v Galeriji Krka v rodnem Novem mestu razstavili še njegove živalske junake.

Moji praslovenski junaki so dobili ime po prebivalcih, ki živijo po hribih nad Cerknico, čeprav nas Cerkničani s tem označujejo malce slabšalno. Ampak mene to ne moti. Tu sem našel mir za ustvarjanje. Risal sem sicer povsod; ko smo še živeli v Crikvenici, pa v Medvodah, na potovanjih in dopustu, vedno je z mano potovala kakšna knjiga, ki sem jo ilustriral. Risal sem ob petkih in svetkih. Vztrajen sem bil že v mladosti kot tekač na dolge proge in še vedno rišem. Morda le bolj počasi in tudi ne več dvanajst ur na dan, kot včasih, ko sem vesel odhajal spat in zjutraj komaj čakal, da grem v atelje in nadaljujem z risanjem. Tega entuziazma ni več, zdaj raje animiram samega sebe, da grem v gozd, da greva z ženo na sprehod, da se razmigava.

Vedno je v začetku kos praznega papirja, h kateremu se je treba spraviti zraven.

Tako je. Na razstavi v Novem mestu so razstavljene zgolj ilustracije živali, Od muhe do slona pa je naslov razstave. Živali je v mojem ateljeju polno; tokrat ne gre za izbor ilustracij, ki so nastale za posamezne knjige, temveč so na ogled zgolj počlovečene živali, ki sem jih risal za različne projekte.

V čustvenem smislu izražajo nekaj posebnega, na to vpliva moj slog risanja. Navzgor obrnjena usta imajo skoraj vse moje živali, morda se ravno v tem razlikujem od drugih avtorjev. So dobre volje, znajo pa gledati tudi grdo.

S tem nimam problemov, tudi zato, ker nisem izrazit kolorist. Zmoti pa me, če se po natisu znajde ilustracija na napačni strani knjige, ali pa je lik na eni strani pobarvan vijolično, na naslednji pa rjavo, kar se mi je zgodilo z gospodarjem Gôbežlom v Kozlovski sodbi v Višnji Gori. To so tiskarski kiksi, ki so jih spregledali tudi pri založbi.

Odnosi so zelo različni. Največkrat urednik kar sam izbere ilustratorja. Pri tem običajno nimam stika z avtorjem besedila, gre za zaupanje. Včasih pa avtor sam predlaga ilustratorja. Nekateri so me povabili zraven že zelo kmalu, Leopold Suhodolčan mi je kar po telefonu naročil Petra Nosa, ustvarila sva še slikanico 7 nagajivih. Dane Zajc je želel, da opremim njegovo poezijo. Nekateri pa so me kar posvojili, recimo Berta Golob, Polonca Kovač, Boris A. Novak.

Zgodilo pa se je tudi, da sem prinesel risbe v založbo, urednik Niko Grafenauer pa jih je potem nekomu dal, da pripiše verz ali dva. Dve pobarvanki sta romali v roke Tonetu Pavčku in Danetu Zajcu. Moja sploh prva slikanica Pisano okno pa je nastala tako, da sem na uredništvo prinesel risbe v stripu, brez besedila. Tam sta bili tudi Marlenka Stupica in njena hči Marija Lucija Stupica, všeč jima je bilo moje delo in verjetno je tudi to vplivalo na urednika. Risbe je sprejel, k vsaki pa je potem kratko besedilo napisala Svetlana Makarovič.

Večinoma avtorske pravice posedujem sam. Če mi ponatisnejo kakšno delo, se založbe obrnejo name in sklenemo pogodbo. Zgodi pa se tudi, da kje uporabijo moje delo, ne da bi me vprašali, in sem potem presenečen. Vendar se ne želim prepirati prek advokatov in izgubljati čas s tem.

Nekatere knjige so postale klasika, zanimanje je za Pedenjpeda, Kozlovsko sodbo, Petra Klepca, Mojco Pokrajculjo. Mladinska knjiga sicer ponatiskuje dela, že nekaj časa pa mi niso dali novega slikaniškega izziva. Kar je očitno tudi prav. Prišli so mlajši uredniki, mlajši sodelavci, jaz pa lahko delam tudi kaj drugega, recimo v domačem vrtu, in ob tem zares uživam. Zdaj sem se lotil celo slikanja.

S Kostjo Gatnikom sva bila sodelavca humornega časopisa Pavliha, tam sem objavljal svoje prve karikature in stripe že kot gimnazijec, in približno v istem času sva potem začela ilustrirati knjige za otroke. Vmes sem dobil tudi svoje otroke in se ob njih potem popolnoma posvetil ilustriranju in ustvarjanju za mlade bralce.

Ženske ilustratorke s svojim liričnim slogom so bile takrat dominantnejše, od Marlenke Stupica, Ančke Gošnik Godec do Lidije Osterc, moški pa bolj redki, denimo Milan Bizovičar. In seveda Božo Kos, ki je vnašal v ilustracijo humor in karikaturo, sam pa sem mu sledil. Osebno so mi bile blizu ilustracije Bobrov Milana Bizovičarja, Martina Krpana Hinka Smrekarja in Slovenske pravljice Maksima Gasparija, slikanice in stripi Mikija Mustra, pozneje pa dela nekaterih tujih avtorjev karikaturistov.

Kar nekaj nasprotovanj je bilo, tudi učitelj likovnega pouka mi je svetoval, naj se raje posvetim linorezu, lesorezu in drugim grafičnim tehnikam, sploh če želim na likovno akademijo. Toda raje sem risal stripe. Še raje v družbi prijateljev, ko smo se zbirali med počitnicami in skupaj risali. Dva od teh fantov sta si potem pod vplivom The Beatles in The Rolling Stones izdelala električni kitari. Pridružiti sem se jima hotel kot bobnar, a doma ni bilo dovolj denarja za bobne, saj sem odraščal v skromni družini. Tako sem ostal pri risanju, fanta pa sta se posvetila muziki. Nastala sta celo dva benda, ljubljanski Sinovi in mednarodno uveljavljeni Buldožerji.

Pod vplivom Pavlihe sem se potem posvetil karikaturi, se tudi kot študent preživljal z risanjem, kot absolvent filozofske fakultete sem se poskušal vpisati celo na likovno akademijo. Prinesel sem jim svoje karikature, a jih nisem navdušil, niti toliko, da bi me spustili k sprejemnim izpitom. Karikatura se nekaterim takrat ni zdela zanimiva.

Milan Erič je izvrsten risar. Na akademiji zadnja leta poučuje tudi uveljavljena ilustratorka Suzi Bricelj. Z akademije prihaja ta hip nekaj zanimivih in zrelih ilustratork in ilustratorjev, recimo Hana Stupica, Maja Kastelic, Jure Engelsberger.

Besedilo me mora vedno na neki način spodbuditi, da ga smiselno predstavim, da poanto iluminiram, jo razsvetlim in mi je blizu. Kaj je tisti vzvod, ki me potegne, začutim ob branju. Večinoma sem ponujena besedila sprejel. Pri tem se dejansko počutim svobodnega, hkrati spoštujem avtorja, kot tudi tiste, ki so jim ilustracije namenjene. Za otroke nedvomno rišem drugače kot za odrasle. Moram pa najprej zadovoljiti sebe. Moram začutiti, da je to, kar narišem, tisto pravo, sicer konča v košu. In nato upam, da bodo zadovoljni tudi avtorji in bralci, posebej pa tega ne preverjam. Včasih me kdo potreplja. Pred leti sem bil na obisku v vrhniškem vrtcu in sem jim nekaj narisal, ko pa sem odhajal, je za mano prišel fantič, me pocukal za hlačnico in rekel: »Marjan, a boš še prišel?« Takšnih pohval ne pozabiš.

Popolna svoboda je nedvomno poseben izziv. Takrat niti ne vem, kaj bom ustvaril, ampak rišem po papirju, nastajajo neki liki, iz teh likov pridejo potem besede in to gre v stavke, oblačke in v zgodbo. Zgodbo potem gradim z liki, v njihovi medsebojni komunikaciji in odnosih, tudi recimo skozi njihov odnos do narave. Tako so nastali Hribci.

Res so se mi ob Hribcih po glavi podili tudi Kremenčkovi, toda v mojem stripu se mi ni zdelo smiselno risati predmetov, kot so kamniti avtomobili in televizorji, ki jih uporabljajo pri Kremenčkovih, saj dejansko prikazujejo sodobni svet, zgolj prestavljen v kameno dobo. Raje sem risal naravo, kamenčke in razmišljal o odnosih, kakršni so bili med ljudmi pri nas v tistem obdobju in so najverjetneje takšni še danes.

V Hribce sploh nisem pletel točnih zgodovinskih podatkov, tudi nisem brskal za arheološkimi viri. Pomagal sem si z znanimi dejstvi: imeli so kamnite sekire, živeli so v jamah, lovili so, nabirali, kuhali, saj so poznali tudi ogenj, tu pa se zadeva že konča. Stvari sem v tem smislu zelo poenostavljal.

Vedno se trudim izdelati ilustracijo čim bolj izvirno, tudi ko se prilagajam drugim avtorjem, najbolj pa me navdihuje duhovitost. Kako sem denimo užival, ko sem sodeloval s hrvaškim pisateljem Zvonimirjem Balogom, za katerega sem ilustriral knjigi Dežela Smejalka in Jaz, osel. Nekateri naši avtorji so ravno tako duhoviti in inteligentni, denimo Boris A. Novak, pa Niko Grafenauer, kar tudi mene spodbuja k inovativnosti. In potem se radovedno sprašujem, kako bo izpadla celota.

Kar se tiče vzgoje, sem spoznanja črpal kar iz lastne družine, okolice in osebnih nazorov. Vendar nikoli nisem hotel biti v svojih ilustracijah neposredno didaktičen, še manj moralističen. Kje je meja, bi morda moji trije otroci povedali drugače kot jaz: morda sem bil do njih preveč strog, pa sem potem skozi slikanice bolj popustljiv do sebe. Kaj dosti pa zraven nisem filozofiral. Pesnik lahko nekaj samo nakaže, recimo zapiše hrup, jaz pa to poudarim. Pedenjpeda sem narisal, kako v miru bere svoje knjige, hrup v ozadju pa kot prepir v družini.

Da, pri izštevankah je treba besedilo prebrati večkrat, se vanj čim bolj potopiti. Mislim, da smo ilustratorji tisti, ki se še bolj poglobimo v besedila avtorjev kot uredniki. Le tako zares vidimo, kaj ponuja neko besedilo, kaj se da iz njega potegniti, kaj poudariti. Morda so sporočila v besedilu tudi preveč skrita.

Tako je, senzibilnost nedvomno po mami; spomnim se je, kako mi je brala pravljice, medtem ko je bil oče zelo jedrnat, kar se pravljic tiče. Na kratko mi je povedal kakšno takšno: »Enkrat je bil en godec, pa se je pokakal na hlodec, potem pa ni bil več godec.« To je bilo vse, vseeno je v meni rasel občutek za humor. Domov je oče prinašal Pavliho, tudi sam je anonimno sodeloval z revijo, pisal pa je tudi šaljive pesmice in jih pošiljal svojim sorodnikom, jaz pa sem jih ilustriral.

Ne bi rekel. Ne nazadnje so kakšni ljudje tudi presenečeni nad dejstvom, da se ukvarjam s karikaturo in humorjem, ker navzven morda delujem bolj resno. Toda v srcu se skriva blag značaj in blag odnos do sveta in to se kaže tudi v mojih ilustracijah in risbah.

Humor in satira se v mojem delu ves čas prepletata. Ti filmi so precej zapleteni, polni idej, ki jih gledalci morda ob zgolj enem ogledu težko prepoznajo, zaznajo, razberejo. To so sicer kratki filmi, dolgi največ osem minut. Prva dva Zavetje in Po delu počitek sta bila dolga minuto ter minuto in pol.

Tako je in pri tem mi je veliko pomagala žena, ker sam ne bi zmogel. Vse filme je barvala ona. Po izobrazbi je diplomirana pravnica, zaposlena je bila v podjetju, vendar je videla večji smisel v tem, da je pomagala meni, kot v svojem poklicu. Podobno se je zgodilo sinu Matjažu, ki je končal študij prava, pa je potem videl več smisla v glasbi in danes dela v CUK Kino Šiška.

Končal je študij animacije na Češkem, ukvarja se s filmsko animacijo, včasih pa pomaga tudi meni pri oblikovanju knjig, grafično jih pripravi za tisk. Ravno zdaj sva oddala knjižico Iz dnevnika čebelice Medke, naročilo je prišlo iz slovaške čebelarske zveze. Sodelujeva tudi pri nadaljevanki Andreja Predina Mica pri babici: jaz ilustriram, on knjigo oblikuje. Svoje filme pa riše oziroma dela tudi neposredno na filmski trak.

Vse moje animacije so seveda nastale peš, zelo drugače, kot nastajajo animacije z računalnikom. Vsako risbo je treba narisati posebej, za pet minut filma sem potreboval dva do tri tisoč risb, za en film pa vsaj leto dni dela. Nove tehnologije ponujajo drugačne fascinacije, ustvarjalcem in gledalcem, mene pa to ne pritegne.

Na besedilo Aleša Bergerja Vnučki ropotuljčki se je na naslovnici slikanice pojavil moj vnuk, ne da bi ga zares hotel narisati. Kar izpod prstov mi je prišel in potem smo skupaj ugotovili: »Ah, saj to je pa naš Dian.« Dejansko pa mi je bil vnuk navdih pri avtorski slikanici za najmlajše Pujsek Lul. Lansko leto me je s prevodom besedila te slikanice v italijanščino počastila Jolka Milič. Slikanica je namenjena najmlajšim z govornimi težavami.

Še vedno sem na neki način otrok, tako vsake toliko ugotovi tudi moja žena. Menim, da je treba sproščeno gledati na svet, se veseliti drobnih stvari in biti presenečen nad novim.

Da, sem, če je nekaj svežega, originalnega, nekaj, česar še nisem narisal in česar še nisem nikjer videl. To je zame tudi potrditev, da je bilo smiselno vztrajati ob mizi in risati.

Ja, seveda. Vse skice naredim s svinčnikom, potem pa čez ilustracijo sproščeno vlečem še pero, namočeno v tuš – takrat najbolj uživam! Če je potrebna barvna ilustracija, se posvetim še barvi.

Najprej je Brundo Rjavček nastopal v slikanici in še prej v Cicibanu v stripu, potem pa je skočil v morje in postal – moder. Moj medvedek otrokom na šaljiv način pripoveduje kratke duhovite zgodbice.

Svojih medvedkov nisem primerjal z liki drugih avtorjev, so pa res prijazni, nasmejani in izražajo čustva. To, da je moj medvedek dobrodušen lik, pa je verjetno posledica mojega odnosa do sveta.