Ivan Lorenčič, ravnatelj II. gimnazije Maribor: Če hočemo vrhunske rezultate, brez stresa in napora ne gre

Umetnost se mu zdi poleg trdega, osmišljenega dela nujen, nezamenljiv element izobrazbe prihodnjih intelektualcev, zato že petindvajset let na gimnaziji med raznovrstnimi umetniškimi dejavnostmi uprizarjajo tudi odmevne muzikale. Prejšnji teden so v Cankarjevem domu končali s predstavami Alice v Čudežni deželi, kmalu se začnejo vaje za Sen kresne noči… Z ravnateljem Lorenčičem smo se pogovarjali tudi o poslanstvu gimnazije, reformi mature, (pre)zaščitniških starših in (pre)zadovoljnih otrocih…

Najprej moram poudariti, da je biti zraven pri nastajanju šolskega muzikala eno samo zadovoljstvo. Prekrasno je, ko vidiš, kako lahko ob strokovnem vodenju in podpori mladi dosežejo skoraj profesionalne rezultate. Resda jim pomagajo profesionalni režiser, kostumografinja, koreografinja in aranžer glasbe, profesionalka je tudi šolska umetniška vodja. Toda lahko vam zagotovim, da nihče ni pri tem zraven zaradi denarja. Enostavno: lepo je delati z mladimi in občutiti njihovo navdušenje. Kar zadeva denar: produkcija muzikala nas praviloma stane od 35.000 do okoli 40.000 evrov. Zberemo jih z vstopninami za odigrane predstave – gostujemo daleč naokoli – s sponzorskimi sredstvi ter prispevki staršev in šole. S tem denarjem plačamo štiri zunanje profesionalce, stroške za sceno, kostumografijo, prevoze…

Spomladi pa vse nastopajoče, letos torej okoli 50, odpeljemo za pet dni v London, kjer si ogledajo vrsto gledaliških predstav, med njimi seveda tudi par muzikalov. Tako jih nagradimo, ker so med vajami za predstavo ostajali na šoli po pouku, ob vikendih, med počitnicami in potovali na utrujajoča gostovanja. Alica – Rahela Horvat Tuš – ki dve uri pleše in poje in ima sicer tudi alternacijo, je sama odigrala okoli 50 predstav, Zajec,  Jernej Čelofiga, pa vse. Vseh predstav bo ob koncu 61.

Iz malega je zraslo veliko (smeh). Za prve poskuse je zaslužen profesor angleščine Emil Pečnik, ki je pred 25 leti vodil angleški šolski krožek. Pomagal mu je Zvonko Babič Kurbus, ki je bil tudi odličen kostumograf. Nato je vodenje prevzela Maja Pihler Strmecki - Bilbi in uprizoritve so sčasoma postale bolj ambiciozne. Na primer, zdaj začenjamo z vajami za Sen kresne noči, maja bodo vaje vsaj enkrat na teden, junija, po koncu pouka, bodo nastopajoči dijaki v šoli še 14 dni, po počitnicah pa se vaje začnejo že zadnji teden avgusta. Zadnja leta organiziramo tudi precej več gostovanj. Letos smo, kot ste že omenili, odigrali osem predstav v Cankarjevem domu pred skoraj 4000 gledalci, večinoma osnovnošolci in srednješolci, ki zelo radi pridejo – oni so tudi naša ciljna publika – in za katere običajno manjka predstav. Naše gledališko poslanstvo, če lahko tako rečem, je namenjeno prav njim.

Ne, ni mit, res ne. Gimnazijski program je brez dvoma najzahtevnejši srednješolski program, ki zahteva veliko dela. Toda vse je mogoče, če so dijaki motivirani. Na naših gostovanjih je pogosto videti dijaka ali dijakinjo, ki se, medtem ko čaka na svoj nastop, uči za matematični test, bere knjigo, ponavlja… Obveznosti so na prvem mestu. Res pa je, da so naši dijaki izbrana, zelo sposobna populacija.

Da, tudi to je namen. Maja Pihler Strmecki - Bilbi vodi to šolo. Sodelujeta še režiser Matjaž Latin in zborovodja Viljem Babič. Šolnina je simbolična, otrokom, ki je ne zmorejo, je ni treba plačati. Grozno bi se počutil, če bi lahko svojo nadarjenost pokazali samo otroci premožnih. Pridejo pa osmošolci, devetošolci in dijaki prvih letnikov. Pri Raheli, ki je prišla kot sedmošolka, smo naredili izjemo in jo vseeno vzeli v šolo: ker si je tako zelo želela in seveda – ker je izstopala. Z muzikalom praviloma zaključimo, ko so nastopajoči v 3. letniku, da se nato lahko posvetijo maturi.

Moram vas popraviti – na šoli imamo okoli 70 obšolskih dejavnosti. Kot ravnatelj z dolgoletnimi izkušnjami vem in verjamem, da je temeljno poslanstvo naše šole poleg krepitve solidarnosti razvijanje kreativnosti, iniciativnosti in samostojnosti. Vsak dijak mora imeti možnost, da najde tisto, kar ga veseli in v čemer bo lahko dober. Na šoli imamo tri gledališke skupine, med njimi dve klasični, odličen pevski zbor, orkester, šolski časopis z 20-letno tradicijo, šolo kreativnega pisanja, filmsko šolo, kup priprav za tekmovanja, pripravo raziskovalnih nalog in tako naprej. Večino vseh teh dejavnosti vodijo naši učitelji; literarni krožek na primer vodi naša upokojena učiteljica in odlična pesnica Danica Miller Križanič. Vzamemo tudi koga s kakšne druge šole. V orkestru na primer bobna naš nekdanji dijak. Gre za velik pogon, več kot 7000 udeležencev naštejemo letno; nekateri obiskujejo tudi po pet dejavnosti. Prepričan sem, da tudi blesteč šolski uspeh ne pomaga, če otroci ne odkrijejo in razvijejo svojih potencialov, ki jih ima prav vsak, poudarjam, prav vsak dijak. Če to šoli ne uspe, ni opravila svoje vloge.

Ni dvoma, da ni elitne šole brez vrhunskega programa, ki ga sooblikuje tudi šola, ter vrhunskih in vrhunsko motiviranih učiteljev. Po tem smo elitna šola. Prav tako drži, da je socialna struktura naših dijakov nadpovprečna. Elitizem pa je nekaj drugega. Zganjati elitizem bi pomenilo zapirati vrata otrokom iz nižjih slojev. Recimo s šolnino.

Ne, ni. Prostovoljni prispevek, ki znaša od 120 do 150 evrov na leto, je res prostovoljen, plačuje ga le 60 odstotkov staršev. Vpogled v to, kdo ga plača in kdo ne, ima na šoli le računovodstvo. Sam kot ravnatelj nimam vpogleda. Poleg tega imamo na šoli sklad za dijake v socialnih stiskah; vanj vplačujejo sponzorji, starši pa tudi naši učitelji. Trikrat na leto izide razpis za socialno pomoč, po jasnih kriterijih letno razdelimo okoli 10.000 evrov. Dijakom, ki ne zmorejo plačati, poravnamo plačilo ekskurzije ali vstopnice za maturantski ples. Kakšnega dijaka smo tudi že oblekli ali plačali vstopnino družini, če sama tega ni zmogla.

Ko smo sredi devetdesetih kurikularno prenavljali osnovno šolo, so se pojavljale tudi pobude, da bi morali temeljito prenoviti gimnazijo. V tistem času bi lahko k temu pripomogel tudi sam, saj sem vodil zavod za šolstvo. Ampak to bi bil preprosto prevelik zalogaj, tega ne bi zmogli. Sicer pa smo se takrat posvetili predvsem uvedbi mature. Kasneje je bilo več pobud za prenovo gimnazije, recimo leta 2007; tudi sam sem sodeloval. Na pobudo ministra Zvera smo pripravili predlog, po katerem bi v tretji in četrti letnik gimnazije vnesli več izbirnosti. Predlog je neslavno propadel, vsak je v njem našel nekaj, kar mu ni bilo všeč.

Ključna težava je v tem, da imajo dijaki predolgo preveč predmetov. Zato nimajo možnosti, da bi se nečemu bolj posvetili, se s tistim področjem globlje spoznali. Kot veste, na šoli že vrsto let izvajamo program mednarodne mature. Ta program sicer ni direktno prenosljiv v naše okolje, toda nekatere rešitve so zelo modre. Na primer: v zadnjih dveh letnikih imajo dijaki samo šest predmetov, ki jih lahko poslušajo na osnovni ali višji ravni. Tudi na Finskem imajo v gimnazijah  več izbirnosti. Okoli 70 odstotkov predmetov je skupnih, 30 odstotkov pa si dijaki izberejo po svojih interesih in zmožnostih. V to smer bi morale iti  spremembe v naši gimnaziji. Na novo bi morali premisliti tudi razmerja med naravoslovjem, družboslovjem, humanistiko in umetnostjo.

Predvsem umetnosti. Umetnost je v svoji abstraktnosti najboljši vzvod za spodbujanje kognicije, kreativnosti, na vseh področjih, tudi na področju tehnike. Z umetnostjo misli letijo. Seveda bi na tem področju potrebovali dobro izobražene kadre, ne kakšne na hitro priučene.

Tudi jaz (smeh). Ampak umetnost je treba vnesti v program premišljeno. Na primer: v programu mednarodne mature si lahko dijaki izberejo glasbo. Toda z njo se morajo potem resno ukvarjati. Predmet vključuje pregled glasbe po žanrih, spoznavanje glasbe sveta, poudarek pa je na izdelku. Lahko gre za skladbo, za glasbeno-scenski nastop ali kaj tretjega. Marsikateri naš dijak si raje izbere fiziko, ker se mu zdi lažja… Tudi predmeti gledališče, ples ali film se končajo z resno produkcijo, ki mora biti na ravni preostalih predmetov. Samo tak pristop daje rezultate. Precej problematični so tudi učni načrti.

Da. Zadnjič so bili prenovljeni pred nekaj leti, toda paradigma ostaja ves čas enaka. Ne spomnim se, da bi kdaj resno razmislili, ali struktura in cilji učnih načrtov še ustrezajo današnjim pričakovanjem.

Spet si bom pomagal s primerom iz mednarodne mature. Ko smo jo začeli izvajati, je neki učni načrt predvideval precej laboratorijskih vaj. Nato so to spremenili, dijaki morajo po novem narediti samostojni raziskovalni projekt. Zakaj so se pristojni tako odločili? Zato, ker so ugotovili, da je danes tehnologija dovolj dostopna in da zato lahko od dijakov pričakujejo, da jo bodo znali sami poiskati in uporabiti. Hiba našega gimnazijskega programa je še vedno tudi v tem, da otrok ne nauči temeljnih konceptov, ampak jih »napolni« s preveliko količino podrobnosti. Otroci se v njih izgubijo. Na koncu gimnazije nekateri ne znajo identificirati pet dreves ali povedati pet funkcij posameznega človeškega organa. Ko se učijo, seveda vedo vse. A ne me narobe razumeti. Nič nimam proti podrobnemu znanju. Ne more pa biti vsak dijak strokovnjak za vsa področja pri vseh predmetih. Globino in širino znanja  si je mogoče privoščiti le pri manjšem številu izbranih predmetov.

Tako je, kot sem omenil, na  mednarodni maturi. Nekatere tuje fakultete zato izpit iz matematike na mednarodni maturi priznajo kot izpit iz matematike v prvem letniku študija. Se pravi, določiti bi morali, kaj je tisto nujno, skupno, kar morajo znati vsi, in raven, kjer bi dijaki zaorali zelo globoko. Tako bi se lahko bolj prilagodili njihovim interesom in sposobnostim.

Dve spremembi sta ključni. Izbirni predmeti se zdaj na maturi lahko opravljajo le na osnovni ravni; pri njih je mogoče dobiti največ pet točk. Matematiko in tuji jezik je mogoče opravljati na dveh ravneh, materinščino pa samo na višji ravni. V teh primerih je mogoče dobiti največ osem točk. Po našem predlogu  bi se tudi izbirni predmeti lahko opravljali na višji ravni. Dijaki, ki bi izkazali vrhunsko znanje, bi bili  nagrajeni z višjim številom točk. Zdaj namreč tako dijak, ki zna za pet, kot tisti, ki zna za osem, dobita enako število točk – pet. To ni pravično. Dijak, ki zna več, bi moral dobiti višjo oceno. Skratka, bolj bi izpostavili tiste z res vrhunskim znanjem, elito, če hočete. Naloge bi seveda morali spremeniti tako, da bi se te razlike v znanju res pokazale.

Druga sprememba pa zadeva interno ocenjevanje. Vsako leto se namreč pokaže, da je ocenjevanje na šolah zelo subjektivno. Nobene korelacije ni več med ocenami  pri ustnih izpitih in seminarskimi nalogami ter eksternimi ocenami. Ni tako redko, da dobi neki dijak dvojko na eksternem testu in vse točke pri seminarski nalogi, ki jo povrhu sploh ne spiše sam. Šole imajo tudi zelo različna merila: nekatere ocenjujejo zelo strogo, na nekaterih pa »prijazno« pomagajo dijakom do boljše ocene.

Ne bi rekel ravno nepošteno. Nekateri učitelji vedo, kako pomembna je njihova ocena za to, da se bo dijak lahko vpisal na želeno fakulteto, denimo medicino. Zato so popustljivi. Razmišljajo nekako tako: pa zakaj naj mu ravno jaz zaprem vrata do želene šole?! To je človeško. Učitelji so pač vedno na strani otrok. Ni pa pravično. Zato predlagamo moderacijo ocen, po vzoru mednarodne mature. Zunanji ocenjevalci bi na primer pregledali posnetke ustnih izpitov ali seminarske po nekem naključnem vzorcu in ocene popravili. Ali pa bi v primeru neobjektivnega ocenjevanja zahtevali ponovitev ocenjevanja na šoli. Težava je v tem, da bi se tako lahko podaljšal čas do razglasitve rezultatov. Pravo rešitev še iščemo.

Ne prej kot leta 2020. Tako dijaki kot učitelji morajo pravočasno izvedeti, da bodo naloge na višji ravni drugače strukturirane, da bo več zahtevnejših nalog. Kakšno leto ali dve prej bi morali takšno maturo preizkusiti na vzorcu dijakov.

Mislim, da iz stresa na maturi delamo preveliko zgodbo. Če hočemo vrhunske rezultate, brez stresa in napora ne gre. Vem, da se to sliši trdo, ampak tako je. In vsakdo se sam odloči, ali hoče vrhunske rezultate. Naši dijaki študirajo tudi na Oxfordu, letos so se tja vpisali trije. Moram vam povedati, da jih na nekatere študije vzamejo le z vsemi 34 točkami na splošni maturi ali 42 točkami, od 45, na mednarodni maturi.

Kandidat mora napisati zelo zahtevno motivacijsko pismo; odgovoriti mora na vprašanje: »Zakaj bi sprejeli prav mene?« Nato mora opraviti sprejemni izpit s področja, ki bi ga rad študiral, za konec pa mora komisijo prepričati še na osebnem pogovoru.

Res je, uspeh na maturi dobro napove, ali je nekdo sposoben za določen študij. Ne pove pa, ali je nekdo zanj tudi primeren. Ni nujno, da bo nekdo z visokim rezultatom na maturi tudi dober novinar. Če bi sam izbiral študente novinarstva, bi jim, na primer, dal napisati poročilo ali komentar o inavguraciji Trumpa (ta je potekala prav na dan intervjuja, op. a.). S pomočjo takšnega izpita bi zagotovo bolje opravili izbiro med kandidati. Podobno tudi še tako odlični rezultati ne zmorejo napovedati, ali bo neki kandidat dober zdravnik. Včasih kje slišim, da bi univerze morale spet uvesti sprejemne izpite. Ne, to je neumno! Zakaj bi na univerzi še enkrat preverjali, koliko kdo zna matematike, angleščine, psihologije?! To ni potrebno. Bi se pa v osebnem pogovoru razkrilo, kdo je bolj in kdo manj osebnostno primeren za določen študij.

Nič me ne moti, če se nekdo na univerzo vpiše s strokovne ali poklicne šole. Morda je kasneje dozorel, morda so bile socialne okoliščine razlog za napačno izbiro. Zakaj bi nekdo ostal ličar, če je sposoben za več?! Toda univerza bi morala preveriti, ali njegovo znanje res dosega postavljene standarde. Včasih smo za to imeli diferencialne izpite, a smo jih ukinili. Zakaj? Univerza, ki je finančno odvisna od števila študentov, igra svojo igro. Z obvodom okoli splošne mature kot vstopnice za univerzitetni študij polni svoje zmogljivosti. Pri nas se tako v prvi letnik visokošolskega študija vpiše skoraj 50 odstotkov populacije, bistveno več kot drugod. Tudi država je s tem zadovoljna, saj se tako za nekaj časa umakne pred problemi z nezaposleno mladino. Toda na koncu dobimo visok osip in vse manj vredne diplome.

Tisto, kar opažam in me zelo skrbi, zadeva znanje osnovnošolcev. Po mojih opažanjih je v povprečju upadlo. V matematiki so slabši, bistveno manj so tudi pismeni, slabše se izražajo. Včasih dobimo odličnjake s presenetljivo slabim znanjem. Res pa je, da so bolj vešči uporabe komunikacijske tehnologije in sposobni projektnega dela. Tu jim ni para.

Težko je reči, kaj je krivo za to. Sam mislim, da bi morali »eksterci« ohraniti funkcijo, ki so jo imeli ob uvedbi, ko so vplivali tudi na oceno. Vsi skupaj, tudi jaz, smo v devetdesetih nasedli tarnanju, da so otroci preobremenjeni in v stresu in da jih je treba zavarovati. Zdaj jih preveč »ujčkamo«. Učitelji »prijazno« znižujejo kriterije, starši so preveč zaščitniški. Rekel bi celo, da so se starši bolj spremenili od otrok. Pokroviteljski so do njih, ne dajo jim dihati. Po prvi slabi oceni prihitijo v šolo. Doživel sem že, da so me starši prosili, naj jim pokažem esej, da bodo videli, kaj piše njihov sin ali njihova hčerka. Po drugi strani pa jim ne znajo postaviti mej. To ne vodi v pravo smer. Kar zadeva znanje, pa pravim takole: če hočeš dobro oceno, se boš pač učil. Na naši šoli smo dijake povprašali, koliko se učijo. Pokazalo se je, da se v povprečju učijo po uro in pol na dan, toda odlični dijaki so se učili od tri do štiri ure na dan. Je to preveč? Po moje ne. Če hočeš odlične rezultate na maturi – ali v življenju – se moraš pač potruditi.

Naša raziskava je pokazala na visoko korelacijo med dobrimi rezultati na maturi, številom ur učenja in obiskovanjem obšolskih dejavnosti. Ne drži torej, da se eni piflajo, drugi pa se kulturno, športno, socialno… razvijajo. Nasprotno je res: najuspešnejši dijaki imajo čas za vse. Organizirajo se in trdo delajo. Težava je le, ko kdo nima ustreznih sposobnosti. To je staršem najtežje povedati. Lahko jim rečeš, da je njihov sin len ali da je lump, le tega ne, da ga je treba prepisati, ker šole ne zmore. A včasih je to najboljša rešitev. Neki naš dijak je to storil in na drugi šoli naravnost zacvetel. Pri nas bi ga neuspehi potolkli.

Manj so uporniški, to me moti. Preveč so vodljivi, preveč zadovoljni sami s sabo. Prav vesel sem, ko vidim kakšnega »grdogledega« dijaka, s »čudno« frizuro… Eden takih se je po pol leta hotel prešolati k nam. Jasno sem mu rekel: le pridi, ampak te dvojke boš do 15. januarja zamenjal za štirice in petke. Vmes pa preberi knjigo Jaz, Zlatan Ibrahimović. V njej je namreč lepo popisano, kako človek kaj naredi iz sebe. S trmo in vztrajnostjo. Dijaku je uspelo oboje – dvigniti ocene in prebrati knjigo. Pa še to naj omenim: pri nas otroci vsako leto ocenjujejo učitelje. Kaj mislite, koga najbolje ocenijo? Mlade, »prijazne« učitelje? Sploh ne. Dijaki cenijo dosledne, stroge in pravične učitelje, ki so enaki do vseh, ne glede na starost. Radi imajo meje, ker se tako počutijo varne.

Nekaj malega jim lahko primaknem za vodenje obšolskih dejavnosti. Za eno dijaško raziskovalno nalogo, ki učitelju pobere zelo veliko časa, dobijo na primer 120 evrov bruto. Na srečo naše učitelje bolj kot denar motivira dejstvo, da skrbijo za prihodnost te države. Za svoje pokojnine, če hočete (smeh). Z Druge in sorodnih šol prihajajo ministri, direktorji, vrhunski znanstveniki; biti moraš iz posebnega testa, da se odločiš poučevati na takšni šoli. Tako kot moraš biti iz posebnega testa, da uspešno poučuješ na šoli s prilagojenim programom za otroke s posebnimi potrebami.

Kolektiv Druge se je v zadnjih letih korenito pomladil. Sam sem z mladimi učitelji zelo zadovoljen, res pa je, da se pri nas lahko zaposlijo po izjemno ostri selekciji.

S kandidatom se pogovoriva skupaj z vodjo aktiva za določeno področje. Kolega preveri njegovo strokovno znanje, mene pa zanima njegova širina. Standardna vprašanja so na primer, katero gledališko predstavo ste si nazadnje ogledali, katero knjigo bi mi priporočili, kaj si želite, da bi o vas dijaki povedali, ko boste končali kariero. Kandidata za profesorja slovenščine prosim, da mi pove tri literarne nagrade in kdo je dobil zadnjo. Taka vprašanja pogosto povedo več kot še tako specialna »pedagoška« vprašanja…

Moram reči, da za našo šolo to ne velja. Na tehniških fakultetah tudi zelo radi vzamejo naše dijake, kajti lažje je z dobrim znanjem teorije nadomestiti praktične izkušnje kot obratno. Tudi opremljeni smo zelo solidno. Dijakom so na voljo dober hardver, dober laboratorij, imamo tudi 3D-printer… Ko nas obiščejo tujci, jim pokažemo pouk, prostore, povemo, kako delamo. Na koncu nas vedno vprašajo, koliko znaša naša šolnina. Ko jim povemo, da nič evrov, ker smo javna šola, »padejo dol« od začudenja.

Da, tako imenovani Konfucijevi razredi, ki jih financira kitajska vlada, na naši šoli delujejo že več let, mi smo prvi uvedli tak razred. Delujejo še na Gimnaziji Kranj, na OŠ Trnovo, na primorski univerzi in v vrtcu v Slovenski Bistrici. Kitajščine se pri nas uči 25 dijakov. Sredstva za vse dejavnosti, tudi za učiteljici, zagotavlja Konfucijev inštitut. Kitajska kultura se je na začetku zdela nekako eksotična, zdaj je to »normalna« kultura, tako kot nemška ali angleška. Z dvema kitajskima šolama, ena je v Pekingu, ena v Šanghaju, poteka tudi izmenjava.

V program mednarodne mature lahko vsako leto vpišemo devet dijakov iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Prej je vse financirala Ad Futura, zdaj šolnino prispeva ministrstvo, dom pa si morajo plačati dijaki sami. Izbrati jih moram med približno 50 ali 70 otroki; toliko se jih prijavi na razpis. Od leta 2002 se tako enkrat na leto odpravim v Skopje, Podgorico, Beograd… Mislim, da sem v zadnjih letih intervjuval okoli 700 otrok. Kar težko delo. Pa tudi zelo lepo. Tem otrokom – okoli sto sem jih »pripeljal« v Slovenijo – res spremenimo življenje. Praviloma so zelo uspešni, samo ena deklica v vseh teh letih ni maturirala. Zelo rad se spominjam neke deklice iz Vinice v Makedoniji. Pravi drobižek je bila. Na naši šoli je bila odličnjakinja, nato je končala elektrotehniko v Mariboru kot najboljša študentka v generaciji in pri 27 letih doktorirala. Ves čas se je sama preživljala. Ali pa dva brata iz Kruševca. Oba sta končala kemijo. Eden je zaposlen na Institutu Jožefa Stefana, drugi je na Danskem. Vsako poletje sta odšla domov in obirala slive, da sta tako pomagala staršem.

Ocene nič ne pomenijo, ker imajo vsi same petke. Priporočila pa premalo povedo. V intervjujih poskušam zato ugotoviti, ali znajo misliti s svojo glavo in ali znajo svoja stališča argumentirati. Nekoč sem v Beogradu neko deklico vprašal, kako lahko živi v mestu s tako nemogočim prometom, smradom, hrupom… Pogledala me je in mi jih napela, da kako si upam po treh dneh obiska v Beogradu kar takole soditi o »njenem« mestu. Kar sapo sem zajel. Izbral sem jo in ni mi bilo žal.