Mandatar za sestavo nove makedonske vlade Nikola Gruevski ima na voljo samo še tri dni, a do želenega cilja ni nič bližje, kot je bil pred slabimi tremi tedni, ko mu je predsednik države Gjorge Ivanov podelil mandatarstvo. Potem ko je državna volilna komisija zavrnila vse razen ene pritožbe za dva parlamentarna sedeža poražene SDSM zaradi suma volilnih nepravilnosti in ponovljenih volitvah na enem volilnem mestu, ki niso ničesar spremenile, se je Gruevski lahko lotil »misije nemogoče«.
Za parlamentarno večino (61 sedežev) in vlado potrebuje koalicijo z albanskimi strankami, od katerih so tri takoj odpovedale sodelovanje, četrta, DUI, ki je bila v koaliciji v prejšnjih mandatih in je zato bila kaznovana z izgubo skoraj polovice sedežev, pa se je znašla na razpotju in pred notranjim razkolom.
Prehude zahteve Albancev
Vse, kar se je dogajalo v zadnjih treh tednih, bi Gruevski in njegova stranka VMRO-DPMNE najraje pozabila, saj ni bilo prav nič dobrega in obetavnega, na čemer bi lahko optimistično gradila novo vlado. Pričelo se je s platformo albanskih strank, v kateri pogojujejo svoje sodelovanje v vladajoči koaliciji z ustavno zagotovljeno enakostjo albanskega jezika kot drugega uradnega jezika v vseh državnih ustanovah in širšo razpravo, katere cilj je, da bodo himna in državni simboli odražali makedonsko multietničnost in etnično enakopravnost. Parlament mora z resolucijo obsoditi genocid nad Albanci v Makedoniji med letoma 1912 in 1956. Prav tako zahtevajo, da država v prihodnje zagotovi ekonomsko enakopravnost delom Makedonije, v katerih živi albanska manjšina in so po mnenju avtorjev platforme razvojno zapostavljeni.
Zahteve, ki so celo po mnenju nekaterih albanskih analitikov pretirane in sproducirane v nepravem času, bi bile prevelik zalogaj celo za SDSM Zorana Zaeva, ki je glede položaja Albancev bolj razumevajoča, kaj šele za nacionalistično-populistično usmerjeno VMRO-DPMNE.
Drugi udarec je Gruevski dobil od iz tujine vsiljenega neodvisnega specialnega tožilstva, ki preiskuje nečedne posle njegove vlade in afero prisluškovanja. Tožilstvo je namreč zavrnilo kot neutemeljeno prijavo Gruevskega oziroma njegove stranke, da je Zaev maja 2015 poskušal izkoristiti množične nasilne demonstracije po razkritju sistematičnega prisluškovanja več kot 20.000 državljanom za izvedbo državnega udara.
Suverenost kot izgovor
Sedanji mandatar je začel izgubljati živce in se je znova spravil nad tožilstvo kot Sorosov tujek, ki zgolj poskuša diskreditirati njega in stranko in na oblast pripeljati poraženo SDSM ter izničiti »demokratične in gospodarske dosežke njegove vladavine«. Napad na specialno tožilstvo je povsem razumljiv, saj bi se moral zgoditi čudež, da se Gruevski zaradi številnih dokazov o vpletenosti ne znajde na sodišču med osumljenci za gospodarski kriminal in prisluškovanje. Zanj je rešitev, da ukinejo tožilstvo, kar si Gruevski vseskozi sicer tudi prizadeva, ker pomeni »napad na makedonsko suverenost«.
Da redno tožilstvo in sodišča kljub številnim dokazom doslej niso obdelala niti enega primera zlorabe položaja, izsiljevanja, korupcije in celo umorov v vrhu makedonske politike, za Gruevskega ni dokaz, da so država in njene ustanove v globoki krizi, in da je demokracija že zdavnaj na stranskem tiru. Tudi po ocenah EU, ki je sicer predolgo mižala na obe očesi.
Prav okrog usode specialnega tožilstva so se sprli znotraj potencialne koalicijske partnerice DUI. Stranka in njen vodja Ali Ahmeti je bila na oblasti ves čas neverjetne uzurpacije oblasti in popolnega nadzora MRO-DPMNE nad vsemi državnimi ustanovami in podjetji v državni lasti. Zato je del novoizvoljenih poslancev DUI dejal, da bo v primeru, da Ahmeti vendarle stopi v koalicijo z Gruevskim, glasoval proti, kar pomeni, da vlada ne bo dobila večine. Mandatarstvo bi dobil Zoran Zaev, a je veliko vprašanje, ali lahko SDSM privoli v zahteve albanskih strank iz omenjene platforme. Če jih ne bodo ublažili ali revidirali, potem je veliko realnejša možnost, da Makedonci kmalu odidejo na nove volitve.
