Odnose s sosedi je lahko opisati. Razlikujemo sosede, s katerimi živimo v velikih zgradbah in blokovskih naseljih, od sosedov, s katerimi živimo v družinskih hišah. Tako v enem kot v drugem primeru so situacije med sosedi lahko preproste in zapletene, mi kot sosedje pa dobri in slabi. V zgradbah z več stanovanji in več stanovalci so sosedje različni. Obstajajo diskretni, tihi, ki vedno pozdravijo na stopnišču in nikoli ne delajo hrupa z lonci in vrati, se ne prepirajo in ne mečejo smeti skozi okno.

So pa tudi hrupni sosedje. Ti so pogosto brezobzirni in rogovilijo ob na stežaj odprtih oknih, zmerjajo, tepejo žene, mečejo cigaretne ogorke po stopnišču, pozdravljajo pa vsiljivo, kot da je cela stavba njihova last. So sosedje, ki so izrazito arogantni in samoljubni, tako da se, ne da bi imeli do tega pravico, širijo na stopnišče, kjer puščajo stvari, ki jih ne potrebujejo več, ali pa omare, v katerih imajo krompir in kislo zelje. Taki pogosto vržejo skozi okno ogrizek jabolka, cigaretni ogorek ali star kruh, prepričani, da je tudi to njihova človeška pravica, ki jim je nihče ne more vzeti.

Najmanj je med sosedi tistih, ki jim je za vse vseeno in se jim fučka za tisto, kar se dogaja okoli njih, ki komajda pozdravijo, čeprav živijo z vami v stavbi že 20 let, in o katerih se med sosedi skoraj ničesar ne ve. Potem pa nekega dne kar naenkrat izginejo (mi pa šele pozneje izvemo, da so se odselili ali umrli).

Vendar obstajajo tudi idealni sosedje, ki z nami živijo v velikih, večnadstropnih zgradbah. To so tisti, ki bodo vedno vprašali, kako ste, ki vam bodo priskočili na pomoč, če nosite kaj težkega, ki vam bodo ponudili pomoč pri zamenjavi žarnice, če živite sami in ste stari. Takšni so vam vedno pripravljeni posoditi skodelico sladkorja, kave ali soli, si z vami razdeliti jabolčni zavitek ali vam dati kozarček višnjevega likerja.

Tudi sosede tistih, ki živijo v družinskih hišah, lahko uvrstimo v zgoraj naštete vrste, a z veliko več možnostmi za razvijanje dobrososedskih prijateljstev, pa tudi sovražnih odnosov. V takšnih sosedstvih drug drugim vedno lahko nadziramo tiste, ki prihajajo in odhajajo iz hiše, pahljača razlogov za prepir pa se lahko razširi na hude pse, ki tekajo po dvorišču, lajajo in skačejo, pa tudi na kokoši, ki se izmuznejo pod ograjo. Možen je prepir tudi zaradi jablane ali hruške, ki s krošnjo sega na sosedovo dvorišče. Čigave so hruške in jabolka, ki padejo v sosedovo dvorišče, in podobna pravna vprašanja tedaj postanejo predmet spora, pa tudi sodnih postopkov.

A dejstvo je tudi, da sosedje, ki živijo v družinskih hišah, pogosteje skupaj pijejo kavo, slavijo rojstne dneve in se tožarijo kot tisti, ki živijo v stanovanjih in ki so vedno malo odtujeni, izolirani in rezervirani.

Podobno je pravzaprav tudi s sosednjimi državami in narodi. Podobno, a spet zelo različno. Sosede v naših navadnih človeških življenjih lahko zamenjamo tudi po nekajkrat. Države pa sosed ne morejo zamenjati. Države so sosede za vedno, ne morejo se zamenjati ali se preseliti in k temu dejstvu ni kaj dodati ali odvzeti.

Kot v človeških življenjih je tudi v primeru držav sosedstvo lahko prijetno ali neprijetno. Tudi v življenju držav so sosedje lahko hrupni, arogantni in sebični, bojeviti, nepravični in nevarni. S sosedi si delimo zgodovinske usode, dobro in zlo. Čeprav blizu, je sosed lahko daleč, bolj sovražnik kot prijatelj. Tudi ta nedobrososedska napetost je lahko nekaj, kar nas trajno določa, žerjavica, ki vedno tli in za katero se nikoli ne ve, ali se bo razplamtela in se razvila v požar.

Sosednje države so se vojskovale in se vojskujejo, tožarile so se in se tožarijo, a nezaupanje je pogosto edina skupna stvar, ki meje spreminja v neprebojno, sovražnikovo obzidje in prve bojne vrste.

Sosednji državi sta lahko prijateljici in sovražnici, a države so vedno zaradi ljudi in za ljudi, vse sosednje države pa vendarle vedno vodijo določeni ljudje. Ti določajo usmeritev, so kažipoti, odločajo se za prijateljstvo in sovraštvo. Od poguma teh ljudi, ki vodijo sosednji državi in ki odgovarjajo za njiju in za stanje prijateljstva in sovražnosti, je odvisno, kakšni sosedi bosta državi. Dobri in vzorni sosedi v dobrem in slabem ali pa hudobni sosedi, ki bosta vedno našli razloge za trenja in nove napetosti. Ko se sosednji državi ne marata in med njima ni razumevanja, so tisti, ki plačajo za to, vedno ljudje. Običajni, marljivi ljudje z obeh strani meje med sosednjima državama.

Pogosto meja deli polja, dvorišča, gozdove in hiše. Pogosto meja deli tudi družine, ker so se sosedje skozi desetletja ženili in možili ob meji (saj ljubezen ne vpraša in ne pozna meja).

Politika tistih, ki vodijo sosednji državi, pogosto ni usklajena z voljo malih ljudi in državljanov sosednjih držav, ki bi radi živeli v miru in bili radi gostje na obeh straneh meje med sosednjima državama. Tako nastajajo nesporazumi in postavljajo se jeklene in žičnate ograje.

Pravkar se začenja kitajsko novo leto, leto petelina. Naše tukaj pa bo leto soseda. V katerem bomo sedli za mizo ob kavi, morda ob klobasicah in vinu. In se kot pametni sosedje, skupaj, v pogovoru, odločili, da bomo tu za vedno mirno in spokojno živeli.