»Želimo igrati v končnici, zato moramo na prvih štirih tekmah dvakrat zmagati,« je pred tednom dni razlagal trener hokejistov Olimpije Bojan Zajc. Obubožani tivolski kolektiv je medtem pričakovano izgubil v Beljaku z 2:8 in klonil proti Znojmu z 1:2, s čimer je skorajda zapravil tudi teoretične možnosti za podvig.
Razmišljanja o uvrstitvi v končnico, kjer je Olimpija nazadnje nastopala leta 2012, so povsem nesmiselna. Dosežki kluba na ledu so skorajda nepomembni v primerjavi s preživetjem ljubljanskega hokeja, ki vsako zimo doživlja nove udarce. Mediji se v vsakem prispevku ponavljamo kot stara lajna, da Olimpija v tako neurejenih razmerah ne bo več zdržala dolgo, a se nič ne spremeni. Dejansko je pravi čudež, da slovenski prvaki sploh odigrajo vsako tekmo v EBEL, ki je v domačem okolju že zdavnaj postalo prezahtevno tekmovanje. Selitev na amatersko raven in posledičen padec kakovosti bosta kmalu postala neizbežen korak, Olimpija pa bo morala najprej sama spoznati, v kakšnih okvirih lahko deluje.
V tej sezoni je imela le ljubljanska občina posluh za kopico težav kluba. Z Magistrata so vodstvu EBEL sicer zagotovili, da bodo Olimpijo še naprej finančno podpirali, a tivolskemu moštvu to še zdaleč ne zagotavlja mirnega spanca. Ljubljanski klub s svojim poslovanjem na skrajnem robu zmožnosti in serijskimi porazi kvari ugled tekmovanja, povrhu pa zanimanje za tekme Olimpije tako doma kot v gosteh vsako sezono nezadržno pada. V povprečju se na tivolskih tribunah namreč zbere le še dobrih 500 obiskovalcev, na vrhuncu mednarodne sezone pa sta največji dvorani pri nas še nedavno pokali po šivih.
Morda bo nekaj več zanimanja v Podmežakli vzbudil nastop jeseniških hokejistov v končnici alpske lige, kjer pa železarji ne bodo imeli velikih možnosti za osvojitev tega drugoligaškega tekmovanja, saj imajo proti moštvom z vrha razpredelnice praviloma nemalo težav. Bosta pa kluba pokrila vsaj stroške tekem v finalu državnega prvenstva, ki bo tako kot v zadnjih nekaj letih po kakovosti vnovič ponudil zelo skromne predstave.
