Praznost prizorišča, ki se sprotno z lučnimi, zvočnimi ali projekcijskimi intervencijami hipno prilagaja dani situaciji, se vrača k temeljnemu principu uprizarjanja, ki ga najde v pripovedi/pripovedovanju. Osrednje težišče so zgodbe, vse, kar jim je dodano, je zamišljeno kot pazljivo doziranje dodatnih elementov – naj bo to v obliki rekvizitov ali pa oblikovanju karakterjev, ki naj ne odvzemajo fokusa, ampak mehkobno nalagajo še večji sugestivni volumen. V Divjakovih režijah vidimo stremljenje po skrajni redukciji vizualnih plasti (ki pa ravno s premišljenim minimalizmom dosežejo ogromno), gre že skoraj za do čistega vsakdana slečeno gledališče, ki za seboj potegne določene paradoksalne uprizoritvene zasuke. Izvajalci in izvajalke so tako načrtno zvedeni na reprezentacijo vsakdanjega in neponarejenega posameznika (tokrat tudi zaradi odstiranja zasebnega življenja prek serije fotografij iz albumov), kar je ključ do morebitne, mestoma skrajne identifikacije z njimi.
Identifikacij pa je v tej uprizoritvi nemalo, saj prizore ne glede na njihovo morebitno lokacijsko ali situacijsko dislociranost uokvirja pogled intimne perspektive. Četudi prisostvujemo oddaljeni in »izmišljeni« sceni razčlovečenih kitajskih delavcev ali s kapitalizmom uničenih indijskih kmetovalcev, pri tem vznikne neka vzajemna tesnoba, kot elementarni vzgib, primarno občutje (univerzalne) stiske in prevare sveta, ki jo zlahka prepoznamo tudi v lastnem življenju. In če je tu identifikacija še nekako papirnata, teoretična, lahko toliko bolj (seveda gre tu tudi za generacijsko pozicijo) vanjo potonemo ob prizorih o brezposelnih mladih, družinskih pritiskih in znamenjih revščine. Toda nič ni poenostavljeno, v vsakem prizoru, naj se zdi še tako čist, tli notranji vrtljaj, ki razpira, a tudi nervira dojemanje sporočila na umski in čutni ravni. Tudi s pesticidi zasuta japonska češnja je lahko poezija in to pove marsikaj.
Spoprijemanje s simboliko ter realnostjo političnih in intimnih podob je senzibilno, a tudi analitično. Problematiziranje tem, kot so izprijeni sistemi svetovnih korporacij in revolucionarni protesti zoper vojne, je tvegano, v njih je vraščena bojazen po moraliziranju, vnaprejšnja nesmiselnost angažiranega opozarjanja. Vendar krožna dinamika humorja, tesnobe, krivde, histerije in ironije vzajemno s tematsko raznolikostjo na odru premetava tudi naša razpoloženja; kolikor uprizoritev misli smrtno resno, se hkrati od tega tudi zdravo distancira. Brez dvoma pušča pečat za nadaljnji razmislek in predvsem priča o dejstvu, da je Divjak ta hip tako rekoč edini, ki načelno izvaja glas tako svoje generacije kot stanja sveta.
