Zavedati bi se morali, da se lahko nestrpnost in sovražnost do drugačnih in drugačnosti hitro sprevržeta v radikalno preganjanje, kakršno je potekalo še pred 72 leti. Znova molčimo, tako kot je ves svet molčal, ko so nacisti uničevali milijone ljudi v koncentracijskih in uničevalnih taboriščih. Ko so na najkrutejše načine ubijali na milijone Judov in jih hoteli izbrisati z obličja zemlje in ko so, poleg Judov, doživljali popolno razčlovečenje tudi Romi, Slovani, hendikepirani, homoseksualci, komunisti… Vsi so vedeli, a so vsi nemo opazovali in predvsem – molčali. Tudi protestantska in rimskokatoliška cerkev v Evropi. Molčal je Vatikan, molčali so vsi, čeprav so vedeli, kaj se dogaja.

Tudi Slovenci, ker je bilo to daleč proč od nas? Gre za zdavnaj presežene stereotipe, saj vemo, da smo imeli tudi na naših tleh podružnico koncentracijskega taborišča Mauthausen na Ljubelju? Ali res lahko sledimo popolnemu relativiziranju zgodovine druge svetovne vojne in celo zanikanju holokavsta? Če naredimo to, zanikamo nacizem in fašizem. Zanikamo tudi nečedno vlogo dela Slovencev pri izdajanju lastnih ljudi, ki so zaradi izdaj trpeli po taboriščih. Od Auschwitza do Buchenwalda in Mauthausna. Okoli 63.000 jih je bilo interniranih, življenje pa jih je izgubilo 12.000, največ prav v največji tovarni smrti, v Auschwitzu. Med njimi tudi večina predvojnih slovenskih judov. In »dokončna rešitev« judovskega vprašanja je bila na Slovenskem izvedena zelo učinkovito.

Lahko torej to pozabimo in lahko zanikamo, da gre za mit in ne za nesporno zgodovinsko resnico? Nikoli in nikdar ni mogoče ne pozabiti, ne zanikati in tudi ne opravičiti industrijsko hladnega načina ubijanja milijonov ljudi. In zato moramo zgodbo o holokavstu večkrat, ne samo enkrat na leto, povedati na glas, čeprav se še vedno zdi, da je to nemogoče ali zelo težko, saj je ta načrt sprevrženosti nacistične ideologije (ter ideologiji nacizmu privrženih režimov in kolaborantov po vsej Evropi) presegel vse, kar si je človek sploh lahko zamislil.

Spominjati se holokavsta zahteva pogum: odkrito se soočiti s prikazom tega zla brez milosti, trpeti zaradi neutolažljive žalosti otrok in staršev, občutiti praznino in izgubo, brati nedoumljiva pričevanja o izprijenem in zlobnem človeškem umu, zavleči se v senco dvoma, ki jo poskuša holokavst vreči na moralo vseh ljudi in narodov. Da bi izgubljena življenja milijonov imela trajno vrednost, se moramo spominjati in ostati budni. Takrat lahko pepel in neoznačeni grobovi teh žrtev postanejo posvečena tla, iz katerih bodo rasli človeško upanje, strpnost in moralna hrabrost.

Do konca oktobra 1944 je bil holokavst v Sloveniji izpeljan tako, da je bilo uničenih okoli 90 odstotkov slovenskih Judov. V kulturnem in zgodovinskem smislu sta bili trajno uničeni obe prekmurski in goriška skupnost. Konec je bilo tudi z Judi v Ljubljani, v Mariboru, na Ptuju in v Trstu. Judovska skupnost na Slovenskem si po tej tragediji vse do danes ni opomogla in je postala najmanjša tovrstna skupnost v Evropi.

Relativiziranje krivde med drugo svetovno vojno je vse pogostejše in tudi v slovenskih razmerah vodi v relativiziranje fašizma in nacizma, s tem pa tudi holokavsta. In posledično pritrjuje javnemu diskurzu zanikanja holokavsta, kot posledice naraščajočega antisemitizma v Evropi. In to je v zdajšnjih političnih in družbenih razmerah ter napetostih zelo nevarno. Mnogi pripominjajo, da še vedno aktualne evropske podobe migrantov ob bodeči žici simbolno gledano niso daleč od ohranjenih tirnic v največjo tovarno smrti Auschwitz-Birkenau na Poljskem. Se res nismo ničesar naučili? Ali pa se preprosto nočemo spomniti, do kam nas lahko pripelje sovraštvo do drugačnosti? Od nestrpnosti in sovraštva, od teptanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin do genocida je namreč lahko dovolj že en sam nepremišljen korak.

Dr. Marjan Toš, Lenart