Od prve do zadnje upovedujejo življenje ženske, in sicer v linearnem zaporedju: od rojstva hčerke v ne povsem urejenih življenjskih razmerah do prve menstruacije in težav v dijaških in študentskih letih, ko gredo nekatera dekleta v mesto na fakulteto in svoje prijateljice, ki morda noseče ostajajo doma, sprašujejo, ali ni poročni paket z otroki le »stran vrženo življenje«. Sledita prevpraševanje vloge dolgoletne žene, ljubice in matere, katerih današnjik je enako monoton kot včerajšnji in jutrišnji dan, ter naposled iztek življenja v starostno dobo in neizbežno smrt. Skratka v obdobje, v katerem moški ženski še vedno razlaga: »Življenje je dostkrat kompliciran /…/, sam tega vi nkol ne boste mogla razumet. Baba tega ne razume tko kukr dec. Za babo je vse enostavn.«
Prav ta izraz miselnosti povprečnega moškega protagonista kratkih zgodb Berkove nemara povzema pogosto omejenost (takratne) češke, pa tudi naše okostenele družbe, v kateri ženska ni nujno videti »prelepa-mlada-zagorela-gibčna z zlatimi lasmi« kot v revijah, družbe, v kateri je mati še vedno tudi »služkinja svojega dvoletnika«, ki se obenem obremenjuje še s tem, ali je njen partner res prepričan, da »človek njenega formata ne bi smel gnit ob šporgetu«, ali pa si bo že naslednji trenutek, ko ga bo zavrnila, premislil. Tovrstna tipska, sicer pretirano površna oznaka moškega služi avtorici za utrditev njenega družbeno angažiranega literarnega boja za enakopravnost žensk, ki so pri Berkovi inteligentne, celo čudaško izstopajoče, a pogosto nebogljene in nemočne junakinje.
Nemara zbuja več pozornosti kot tovrstna silovita, a programska uporniškost po vsebinski plati pravzaprav igrivost formalne ravni avtoričinega prvenca. Ta ni razgiban le zaradi različnih pripovednih perspektiv, denimo razmeroma uspele uprizoritve otroškega pripovedovanja, in govornih prvin, ki segajo tudi do pouličnih leg pogovornega jezika, temveč zaradi mnogih atipično nakazanih dialogov, prepletajočih se tokov zavesti, ki imajo včasih že povsem fantastične vsebine, ter rabe manj običajnih grafičnih znamenj. Avtoričina mestoma modernistična dezintegracija jezikovnega sveta je bila, kot kaže, že leta 1986 hitrejša in progresivnejša od dezintegracije tradicionalističnih družbenih vzorcev današnjega sveta, zaradi katerih lahko njena protagonistka še trideset let po izidu Knjige z rdečimi platnicami enako zavzeto ponavlja: »Počutim se bolje. Sladim z umetnimi sladili, plačujem z umetnimi plačilnimi sredstvi in mi je bolje. Iz dneva v dan mi je bolje. Le dobro mi še vedno ni.« Vsem se namreč zdi, da se že stotič ponavlja, a je obenem jasno, da je ni prav nihče slišal.