Pred dobrima dvema letoma so v družbi Slovenske železnice (SŽ), ki se je tedaj pobirala iz rdečih številk, s predstavniki delavcev in sindikatov podpisali dogovor, po katerem naj bi zmanjšali število zaposlenih predvsem na račun tistih, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev. Ti so prejeli velikodušne odpravnine, kar sicer ni nič posebnega. Nekaj svojevrstnega pa je, če delavec prejme odpravnino, ker izpolnjuje pogoje za upokojitev – a nadaljuje delo. Tako je namreč mogoče razumeti dogovor, ki so ga pred nekaj tedni dosegli zaposleni in sindikati z vodstvom družbe v državni lasti.
SŽ že vse od leta 2014 poskušajo zmanjšati število zaposlenih predvsem na račun tistih, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev. Za njihove odpravnine so sicer v družbi od takrat odšteli slabih 30 milijonov evrov, v vsakokratnem letnem načrtu si približno enako vsoto tudi rezervirajo za ta namen. V začetku januarja so SŽ, ki jih vodi Dušan Mes, z zaposlenimi sklenile nov dogovor: da bo družba tistim, ki letos in prihodnje leto izpolnjujejo pogoje za poklicno ali starostno upokojitev, izplačala odpravnino. Prva možnost je, da je odpravnina izplačana v višini 12 povprečnih plač v državi, to pomeni 20.251 evrov, druga pa je odpravnina v višini 12 povprečnih plač v družbi (povprečna osnovna plača znaša okrog 1700 evrov bruto) oziroma v višini 12 povprečnih plač delavca. Kot osnova se upošteva njegova najboljša plača, vključno z nadurami. »Kar je za delavca ugodneje,« piše v dogovoru. Za primerjavo povejmo, da je zakonsko določena odpravnina v višini treh plač, enako določa tudi kolektivna pogodba v SŽ. »Z višino odpravnine motiviramo ljudi, da se upokojijo, sicer nimajo tega interesa in se ne želijo upokojiti,« razlaga Mes. »Družbi se to še vedno splača,« dodaja.
Visoke odpravnine v državnih podjetjih sicer niso nič posebnega, v SŽ pa imajo še dodaten bonus. »Pravico do odpravnine ima delavec tudi v primeru, če se po izpolnitvi pogoja za upokojitev do konca leta 2018 ne upokoji in mu delovno razmerje ne preneha,« piše v dogovoru. Mes sicer pojasnjuje, da zakon preprečuje družbi, da bi izplačala odpravnino, ko zaposleni še dela v družbi, medtem pa si zaposleni, s katerimi smo govorili, člen razlagajo povsem drugače. Namreč, da bodo odpravnine izplačane tako rekoč na zalogo, saj v členu dogovora umanjka časovna opredelitev izplačila (vsebino objavljamo ob članku). »Razlagajo si narobe,« zatrjuje Mes, ob tem pa ne pojasni, zakaj v dogovoru ni časovne komponente.
A tudi to še ni vse. Če izvršilni delavci, to so denimo prometniki, strojevodje in premikači, ki sicer izpolnjujejo pogoje za upokojitev, na željo vodstva nadaljujejo delo, se jim za čas nadaljnjega dela osnovna bruto plača poviša še za deset odstotkov. Takih je deset odstotkov delavcev. Tem bo družba še naprej tudi plačevala prispevek za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, »lahko pa se na željo delavca za znesek prispevka poveča njegova bruto plača«, so se še dogovorili predstavniki zaposlenih, sindikalisti in vodstvo te družbe v državni lasti.
Spodbujanje javnega prevoza?
Zanimivo je tudi, da se je vodstvo družbe strinjalo z določbo, da zaposlenim povrne stroške prevoza na delo, četudi ti ne uporabljajo javnega prevoza. Ali drugače, družba, katere osnovna dejavnost je javni prevoz potnikov in blaga, bo zaposlenim povrnila do 90 odstotkov stroškov glede na ceno vozovnice, če bodo slednji raje kot z vlakom na delo prihajali z osebnim avtomobilom. Ta člen dogovora je tako poseben, da je presenetil celo marsikaterega zaposlenega. Po nekaterih ocenah bodo zgolj z uveljavitvijo tega stroški družbe narasli za dva milijona evrov na leto.
Dogovorili so se tudi glede nadomestila za malico, zaradi katerega so prometniki pred tedni za nekaj ur iz protesta ustavili promet na železnici in odšli na malico. Poslovodstvo se je pred zaposlenimi in sindikalisti zavezalo, da bo do maja »zagotovilo pravico do odmora v skladu z veljavno zakonodajo«. Kot ena izmed rešitev se v družbi omenja ustanovitev mobilne skupine zaposlenih, ki bi hodila od postaje do postaje in nadomeščala delavce na malici.
Do tedaj pa naj bi tisti zaposleni, ki ne morejo izkoristiti odmora med delom, namesto nadomestila dobivali višjo stimulacijo. Ta znaša od 55 evrov za delavce v režiji do 150 evrov za delavce na izvršilnih delovnih mestih. »Do stimulacije so upravičeni delavci, ki opravljajo delo na način, da je zagotovljen nemoten potek tehnološkega procesa,« so se še strinjali podpisniki dogovora. Tisti, ki lahko izkoristijo odmor, do tega dodatka niso upravičeni. Pri tem pa celo zaposleni priznavajo, da lahko prav vsi železničarji izkoristijo odmor, a ne vsi natanko v tistem terminu, ki ga je določil sam delodajalec.
