Maloštevilna je skupina, ki podjetja vodi, množična pa tista, zaradi katere podjetja delujejo. V Sloveniji je zgolj peščica družb, v katerih lahko ta druga skupina svoje nezadovoljstvo izživlja tako, da ohromi državo. Menda so se luški sindikalisti, ki so z blokado pristanišča povzročili kolone na (avto)cestah, več kot 700 tisočakov dnevne škode z zastoji na železnici in verjetno primerljivo gospodarsko škodo ladjarjem, katerih čezoceanke so zasidrane čakale po koprskem zalivu, učili od železniških. Slednji se svoje moči zavedajo že desetletja in jo tudi s pridom izkoriščajo.
Železničarski borci za delavske pravice so z zadnjo dispozicijo svoje moči državljanom voščili srečno letošnje novo leto, ko so brez kakršnih koli opozoril sabotirali javni prevoz. Pokazali so, kako zelo nemočno je vodstvo družbe v poskusu oklestiti privilegije posameznikov, četudi v dobro podjetja. Doslej so zaposleni prejemali velikodušne dodatke, ker jim je narava dela onemogočala, da bi izkoristili neprekinjen odmor za malico. Dogovor se je v desetletju izrodil v izkoriščanje in nazadnje družbo stal med pet in šest milijonov na leto. Zato je uprava dodatek ukinila. Zaposleni pa so v odgovor ustavili kup natrpanih potniških vlakov na eni najbolj obremenjenih prog.
Boj delavstva za lastne interese je legitimen in še zlasti v času, ko kapital krepi svojo moč ter hodi po socialnih in delavskih pravicah, spoštovanja vreden. Sindikalizem je delavska varovalka, ki slednje ščiti pred pogoltnostjo lastnika in v svoji biti nosi machiavellijevski koncept, po katerem cilj nazadnje opravičuje sredstva. Skrb vzbujajoče pa postane, ko se začnejo direktorji nemočno podrejati parcialnim sindikalnim izsiljevanjem in ko slednji narekujejo poslovanje družbe.
Ob blokadi koprskega pristanišča so tako direktor kot nadzorniki zatrjevali, da nimajo vzvodov, s katerimi bi stavkajoče žerjaviste prisilili, da se vrnejo na delo, preslabo zadevajoč se, da so prav s tem, ko niso mogli ali hoteli vzpostaviti delovnega procesa, dajali lastniku utemeljen razlog za svojo zamenjavo. Četudi je boj delavstva zoper politično mešetarjenje v gospodarske družbe razumljiv, pa ima po drugi strani lastnik vso zakonsko pristojnost – ne zgolj za menjave nadzornega sveta, ki se jih je nameril tedaj izvesti, pač pa za vzpostavitev načinov upravljanja po načelu najboljšega možnega gospodarjenja.
V Slovenskih železnicah je grožnja sabotaže zaradi nedotakljivosti tamkajšnjih delavskih privilegijev za zdaj zgolj v zraku. Vselej je. Glavni železniški sindikalist Silvo Berdajs se sindikalnih vzvodov moči dobro zaveda že od osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je še v komunizmu prvič sodeloval v stavki strojevodij. V zadnjih tridesetih letih je preživel vsaj dva ducata generalnih direktorjev.
Kdo je potemtakem tisti, ki narekuje ustroj upravljanja strateške družbe v državni lasti, in kdo tisti, ki mora za to prevzemati odgovornost?
