Ker smo ljudje dovzetni za neetična ravnanja, se vzdrževanju družbene etike posveča posebna skrb, to pomembno poslanstvo pa v veliki meri opravljajo religije. Zato ni nenavadno, da namenja pri nas prevladujoča religija, to je krščanstvo, v svojih temeljnih zapovedih osrednjo težo prav etičnemu ravnanju vernikov. Da je Cerkev, ki ima pri nas na skrbi vzdrževanje krščanskih vrednot, pri tem lahko uspešna, mora te vrednote predvsem sama dosledno spoštovati. S tem sedanji papež slej ko prej nima težav, slovenska Cerkev oziroma njen vrh pa jih očitno ima. Oglejmo si dva primera, ki opravičujeta to oceno.
Najprej o gozdovih, ki jih ima v lasti ljubljanska škofija. Te gozdove je Cerkev leta 1858 prodala jeseniškim železarjem, kasneje (1895. leta) pa so prešli v državno last. Tik pred drugo svetovno vojno jih je beograjska vlada po postopku, ki je bil pravno oporečen, etično pa vprašljiv, podarila slovenski Cerkvi. Po drugi svetovni vojni so bili nacionalizirani, po osamosvojitvi Slovenije pa jih je država vrnila Cerkvi po postopku, ki je bil pravno do te mere vprašljiv, da je o njegovi pravni veljavnosti leta 1996 moralo odločati ustavno sodišče. To je s petimi glasovi za in štirimi proti presodilo, da je Cerkev do gozdov upravičena. Gozdove je torej Cerkev najprej prodala, za tem pa si jih je ponovno prilastila po postopkih, ki sicer sedaj veljajo za pravno nesporne, so pa etično vprašljivi. Da na etiko, ko gre za njene gmotne koristi, slovenska Cerkev ne da prav veliko, dokazuje ta čas tudi s tem, ko zahteva od države, torej posredno tudi od svojih vernikov, veliko odškodnino zato, ker naj bi denacionalizacija njenih gozdov predolgo trajala.
Drugi primer se nanaša na problematične, a izjemno obsežne finančne posle, ki jih je mariborska škofija izvajala v predkriznih letih in jih je nedvomno navdihoval pohlep po hitrem bogatenju. Končali so se kot velika polomija za samo škofijo kot tudi za državo; zaradi nje se je na primer bančna luknja, ki jo sedaj z velikimi stroški pokrivamo državljani Slovenije, povečala za okoli 500 milijonov evrov. V tem primeru je šlo za ravnanje, ki težko vzdrži resno etično presojo. Cerkev pa se na to ne ozira prav veliko. Tako lahko v dnevnem tisku beremo (Dnevnik, 19. januarja 2017), da naj bi bile po mnenju škofov za finančni zlom mariborske škofije krive banke. Nekaj so res krive, po mojem še predvsem zato, ker so škofijo prebogato kreditirale. Po mnenju škofov pa je njihova krivda v tem, da so po nastopu finančne krize vztrajale pri prehitrem vračilu kreditov. V tem je nekaj resnice, a je vendarle treba upoštevati, da so banke v tako ravnanje primorali tako tuji upniki kot domača politična oblast.
Prej sem omenil, da je v svetu pohlepa vse več in posledično poštenosti vse manj. Ta ocena velja tudi za Slovenijo. Naša država je posebna še po tem, da je pri nas k razraščanju pohlepa prispevala tudi Cerkev, čeprav bi bilo pričakovati, da bo spričo svojega temeljnega poslanstva delovala nasprotno, torej v prid utrjevanja etičnih vrednot. Tega svojega početja Cerkev še vedno ni povsem opustila, vsaj ko gre za pridobitništvo; med drugim ta čas to dokazuje s svojimi vprašljivimi zemljiškimi zahtevami ob Bohinjskem jezeru. Ta ne ravno prijazna ocena velja, kot rečeno, za njen hierarhični vrh, medtem ko večina duhovnikov in drugih njenih aktivistov krščansko poslanstvo nedvomno neoporečno uresničuje.
Andrej Cetinski, Ljubljana
