Zgodba Gledališča Pekarna je nedvomno ena ključnih epizod v razvoju sodobnega slovenskega gledališča. Zdaj je to pomembno poglavje naše gledališke zgodovine dobilo tudi neke vrste epilog – obsežno pričevanje »iz prve roke«, ki ga je pripravil pesnik, dramatik in esejist Ivo Svetina. Eden ustanoviteljev Pekarne se v delu Gledališče Pekarna (1971–1978) s podnaslovom Rojstvo gledališča iz duha svobode: pričevanje po 45 letih od nastanka Pekarne večplastno ozre na njeno zgodovino in pomen. Knjigo, ki je pod uredniškim očesom Petre Pogorevc izšla v Knjižnici MGL, dopolnjujejo številne dokumentarne fotografije, Svetinova drama Grobnica za Pekarno, ki je navdihnjena z zadnjimi meseci delovanja tega gledališča, in krajši spremni zapis Lada Kralja, sicer idejnega vodje Pekarne.
Gledališče kot komuna
V začetku 70. let prejšnjega stoletja je v Ljubljani najprej nastalo Eksperimentalno gledališče Glej, ki so ga ustanovili režiserji, dramaturgi in igralci, ki so izhajali iz dediščine Odra 57. Med njimi je bil tudi Lado Kralj, ki pa se je že leta 1970 odpravil na podiplomski študij v ZDA, kjer je sodeloval s slovitim režiserjem Richardom Schechnerjem; od njega je prevzel nekatera prepričanja o naravi gledališča, izhajajoča iz teorije Jerzyja Grotowskega, ki je tudi sicer močno vplival na vse takratne oblike avantgardnega teatra. Ko se je Kralj leta 1971 vrnil v Ljubljano, je skupaj s Svetino ter še nekaterimi sodelavci v prostorih opuščene pekarne na Viču ustanovil Gledališče Pekarna, ki naj bi se naslanjalo na omenjena načela. »To, da smo v središče naših snovanj postavljali obredno naravo gledališča, je bilo za ta prostor seveda nenavadno,« se spominja Kralj. Prva premiera v Pekarni je bila marca 1972; to je bila igra Daneta Zajca Potohodec v Kraljevi režiji; sledili sta še uprizoritvi Gilgameš v režiji Iva Svetine in Ali naj te z listjem posujem?, ki jo je režijsko spet podpisal Kralj.
Če bi lahko prve predstave Pekarne opredelili kot ritualno gledališče, so se njeni naslednji projekti lotevali tudi raziskovanja v drugih smereh, od ludizma do neonaturalizma. Gledališče je z velikim uspehom gostovalo po vsej Jugoslaviji in tujini, do leta 1978, ko je prenehalo z delovanjem, pa je v njem nastala vrsta predstav, večinoma na podlagi besedil domačih avtorjev. Zadnji načrtovani, toda nikoli uresničeni podvig Pekarne je bila predstava Grobnica za Borisa Davidoviča po noveli Danila Kiša, ki naj bi jo režiral Ljubiša Ristić, a do nje naposled ni prišlo; Ristić je Kiševo novelo postavil na oder dve leti pozneje v Slovenskem mladinskem gledališču pod naslovom Missa in a-minor; ta predstava je sčasoma obveljala za enega prelomnih dogodkov v jugoslovanskem gledališču.
Biografija avtorskih iskanj
»Knjigo o Pekarni sem nameraval napisati že dolgo,« pojasnjuje Svetina. »Navsezadnje sem večino gradiva, povezanega z njo, hranil kar doma, nekako se mi je zdelo, da mi utegne priti še kdaj prav.« Poudaril je, da želi s knjigo tudi mlajšim generacijam, ki se ukvarjajo z gledališčem, prikazati, kako je bilo v tako imenovanih svinčenih časih: »Takrat smo imeli toliko svobode, kolikor smo si je vzeli in kolikor smo je potrebovali. Povedano drugače, kar smo si zastavili, smo poskušali tudi uresničiti, ne glede na okoliščine; in v tem smislu smo ustvarjali prostor svobode.« Prav v tem, kot je prepričan Svetina, je zgodba Pekarne še danes aktualna.
Svoje spomine na Pekarno je pri tem umestil tudi v širši okvir; opisuje na primer sočasno dogajanje v Gledališču Glej in na beograjskem festivalu Bitef, ki je gledališčnikom pomenil neke vrste okno v svet, oriše pa tudi takratne družbenopolitične razmere. »To je res biografija Pekarne, toda obenem je to tudi Svetinova avtobiografija, biografija vseh sodelavcev in tudi biografija avtorskih ustvarjalnih postopkov,« pa dodaja dramaturginja Mojca Kreft, ena sopotnic te gledališke skupine, ki Pekarno označuje kot eno »temeljnih iskanj v slovenskem gledališču«.
