Trumpov jagodni izbor ministrov čaka dokončno senatno potrditev

Novi ameriški predsednik Donald Trump je vladno ekipo sestavljal dobra dva meseca, obveljala pa je za skupek milijarderjev in bankirjev z očitnimi nasprotji interesov in številnimi etičnimi vprašaji. Skozi senatno sito sta brez zapletov na dan njegove zaprisege zdrsnila le ministra za obrambo in domovinsko varnost, medtem ko sta imela Trumpova predhodnika George Bush mlajši in Barack Obama na isti dan potrjeno že tretjino vodij vladnih resorjev. Prav po zaslugi demokratov pa se Trumpu ni treba bati večjih zapletov pri dokončnem potrjevanju izbranih ministrov, saj so še pod Obamo izglasovali, da za to potrebuje navadno večino v senatu, ki je zdaj v republikanskih rokah. Nekaj zavlačevanja je pričakovati, vpogled v dogajanja zadnjih treh desetletij tudi kaže, da nobenemu izmed predsednikov skozi senat ni uspelo spraviti vseh svojih v prvo izbranih nominirancev, a so vsi z izjemo Johna Towerja leta 1989 od kandidature odstopili pred uradnim glasovanjem. Za zdaj pa velja, da bodo Trumpovo vlado sestavljali:

Rex Tillerson, zunanji minister

Vso poklicno pot je v naftni industriji, in sicer v družbi Exxon Mobil, kjer se je zaposlil po končanem študiju in se pred desetletjem povzpel v sam vrh vodenja družbe. Trump je njegovo izbiro utemeljil z izkušnjami, ki jih ima v dogovarjanju z zelo različnimi tujimi vladami, senatna potrditev pa je vprašljiva zaradi splošnega nasprotovanja demokratov ter dvomov nekaterih republikancev zaradi njegovega preteklega sodelovanja z ruskimi naftnimi družbami in povezav s predsednikom Vladimirjem Putinom, ki ga je med drugim odlikoval z visokim državnim odlikovanjem. Izkušenj v vladi nima.

Nikki Haley, veleposlanica pri OZN

Velja za vzhajajočo zvezdo republikanske stranke, odkar je leta 2010 postala guvernerka Južne Karoline. Najprej je bila velika podpornica neuspešnega predsedniškega kandidata Marca Rubia in ostra kritičarka Trumpa, ki pa jo je že takoj po izvolitvi nekoliko presenetljivo nominiral za predstavnico ZDA v svetovni organizaciji. Čeprav nima zunanjepolitičnih izkušenj, ima širšo podporo tudi v senatu, hkrati pa je med le tremi izbrankami v Trumpovi vladi predstavnica manjšinske populacije indijanskega izvora.

Jeff Sessions, pravosodni minister

Z dvajsetletnim stažem v ameriškem kongresu je prekaljen politik, slovi pa kot trdovraten kritik ilegalne in tudi prevelike legalne imigracije. Rasistična stališča so ga stala zvezne tožilske kariere, Trumpu pa se je še posebej priljubil, ker je bil prvi senator, ki je podprl njegovo predsedniško kandidaturo in mu nato ves čas kampanje stal ob strani kot svetovalec.

John Kelly, minister za domovinsko varnost

Podobno kot obrambni minister Mattis ima za sabo dolgoletno vojaško kariero. Sklenil jo je na položaju poveljnika južnega poveljstva, ki zajema Južno in Srednjo Ameriko, vključno z oporiščem v Guantanamu na Kubi. Je eden redkih visokih vojaških predstavnikov, ki je izgubil otroka na bojišču, in sicer v Afganistanu. Njegov sin, poročnik Michael Kelly, je leta 2010 stopil na mino. Trump se je med drugim odločil zanj zaradi izkušenj z nezakonito migracijo iz Latinske Amerike ter opozarjanja na možnost prihoda teroristov v ZDA s pomočjo tihotapcev mamil.

James Mattis, minister za obrambo

Pred tremi leti upokojeni general z vzdevkom Stekli pes je 44 let služil med marinci in bil eden ključnih poveljnikov v iraški vojni, še posebej pa se je izkazal v bitki za Faludžo leta 2004. Njegova izjava, da je »zabavno streljati nekatere ljudi«, je leto pozneje izzvala javno negodovanje, ni pa zavrla njegovega napredovanja na položaj poveljnika ameriškega osrednjega poveljstva. Ker še ni minilo sedem let od njegove aktivne vojaške službe, je bil zavezan k posebnemu senatnemu dovoljenju, da prevzame obrambni resor, ki ga je na ustrezno zahtevo predsednika Trumpa tudi dobil. Senat ga je že v petek tudi potrdil, ob nasprotovanju le ene senatorke, Kirsten Gillibrand iz države New York.

Steven Mnuchin, finančni minister

Je izkušen bančnik in eden nekdanjih direktorjev v Goldman Sachs ter upravljalec hedge sklada, ki je kupil propadlega ponudnika hipotekarnih posojil IndyMac leta 2009 ter ga pet let pozneje prodal z obilnim dobičkom. Je tudi znan hollywoodski producent, vladnih izkušenj pa nima. Trump ga ceni kot uspešnega poslovneža, veliko vlogo pri njegovem imenovanju pa je odigralo dejstvo, da ga je sorazmerno zgodaj podprl in aprila lani prevzel finančno plat volilne kampanje. Mnuchin je jasno povedal, da ga zanima finančno ministrstvo, in Trump mu ga je tudi namenil. Ekonomski populisti med Trumpovimi privrženci so imenovanje vzeli kot svojevrstno izdajo, saj je med kampanjo ostro napadal Clintonovo prav zaradi njenih govorov v skupini Goldman Sachs.

Tom Price, minister za zdravstvo

Trden konservativec, dolgoletni kongresnik iz Georgie in predsedujoči odboru za proračun v predstavniškem domu je vodilni kritik zdravstvene reforme, ki jo je izpeljal Barack Obama. Pred politično kariero je bil ortoped v Atlanti. S Trumpom nimata veliko skupnega, je pa zato bolj povezan s podpredsednikom Mikom Penceom in republikanskim predsednikom spodnjega doma kongresa Ryanom. Price bo imel glavno vlogo pri poskusu republikancev v kongresu, da izničijo Obamacare.

Ben Carson, stanovanjski minister

Nekdanji tekmec Donalda Trumpa v boju za republikansko nominacijo kot upokojeni nevrokirurg nima nobenih izkušenj s stanovanjsko politiko in urbanim razvojem. Ima pa osebne izkušnje s tem, kako odraščati v revni četrti velikega mesta, v njegovem primeru Detroita. O tem je na veliko govoril in tudi pisal ter vselej poudarjal, da so ga trdo delo in veliko branja ter opogumljanje matere samohranilke rešili revščine. Trump ga ceni zaradi izkazane lojalnosti, saj ga je podprl takoj, ko je sam izstopil iz predvolilne tekme, poleg tega mu ni zameril nekaterih pripomb zaradi njegovega revnega otroštva. Najprej je bil kandidat za zdravstvenega ministra zaradi dolgoletnih zdravniških izkušenj, ki jih je kronal s pionirskim razdvajanjem siamskih dvojčkov.

Rick Perry, minister za energetiko

Teksaški guverner, ki je nasledil Georga Busha mlajšega, ko je ta postal predsednik, se je dvakrat (2012 in 2016) neuspešno potegoval za republikansko predsedniško nominacijo. Njegove izkušnje v energetiki so vezane na energetsko bogati Teksas, a ministrstvo ima manj opraviti z energijo kot z nacionalno varnostjo in je odgovorno tudi za razvoj in varovanje ameriškega jedrskega orožja. Vsaj demokrati ga stalno spominjajo, da je v predvolilni kampanji leta 2011 odmevno pozabil obstoj energetskega ministrstva, ko je našteval, katera bi odpravil. S Trumpom sta se ostro spopadla, sam ga je celo razglasil za rakavo tkivo med konservativci. Na stran sedanjega predsednika je stopil takoj po njegovi nominaciji na republikanski konvenciji.

Betsy DeVos, ministrica za izobraževanje

Filantropinja in predsednica republikancev v Michiganu je glasna zagovornica šolske reforme, osredotočene na širjenje mreže šol brez šolnin. Vodi tudi ameriško federacijo za otroke, ki si prizadeva za širšo izbiro šol, ki naj bi bila na razpolago staršem. Velja za bolj konservativno, kot sta bili drugi dve Trumpovi kandidatki za šolsko ministrico, Eva Moskowitz in Michelle Rhee z neposrednimi izobraževalnimi izkušnjami. Učiteljski sindikati ji niso naklonjeni prav zaradi njenih prizadevanj za šole brez šolnin in študentske vavčerje na zasebnih šolah. Demokrati ji očitajo, da hoče šolstvo privatizirati.