Nagrade Prešernovega sklada so najvišja državna priznanja za umetnost. Sedemčlanske strokovne komisije, ki vrednotijo prejete predloge, in petnajstčlanski odbor, sestavljen iz poznavalcev umetnostnih področij… Vse to poskuša zagotoviti izbiro odličnosti med odličnimi. Takšne strukture odločanja ni mogoče vzpostaviti pri strokovnih nagradah.
Kaj menite o Prešernovi nagradi za življenjsko delo? Je to nekakšen poklon desetletjem dela?Večinoma jo res morda dobijo starejši ustvarjalci, ki sicer še ustvarjajo, a so svoje najpomembnejše stvaritve že ustvarili. So pa tudi izjeme, odvisno od strokovne komisije in končne odločitve upravnega odbora. Predvsem pa je to odvisno od kakovosti umetniškega opusa. Vsekakor ni pogoj, da si star 70 let (smeh), da dobiš nagrado za življenjski opus, sploh ne, je pa pojem življenjski opus nekako povezan z leti, se vam ne zdi?
Vsekakor, a to vas sprašujem, ker je letos nagrado Prešernovega sklada, ki je bila nekoč namenjena mladim ustvarjalcem, potem pa je bilo to spremenjeno, dobil Tomaž Lavrič, ki je za slovenski strip naredil nekaj podobnega kot kakšen drugi prejemnik velike nagrade. Težko je v isto kategorijo tlačiti njega in denimo izvrstno Nino Šenk, ki pa je na začetku ustvarjalne poti.V tem ne vidim nobenega neskladja. Skladateljica je pokazala glasbeno izvirnost, zrelost in silovitost že v teh letih. Nekdo drug dozori kasneje. Nagrade Prešernovega sklada za posamezne umetniške dosežke se ne merijo z leti, ampak z močjo umetnine. Poleg tega je bil Tomaž Lavrič predlagan za nagrado Prešernovega sklada in to za dva konkretna stripa in razstavi, ne za nagrado za življenjsko delo. Niti predlagatelji sami ga niso videli kot prejemnika nagrade za življenjski opus. Mislim, da bo Lavrič še zelo bogatil in plemenitil svoj umetniški opus. Kot njegov veliki občudovalec in bralec sem prepričan, da ni nič zamujeno.
Letos sta finančni nagradi vredni 20.000 evrov (velika) in 7000 (mala). Koliko denarja sploh ima sklad na voljo?Država od teh nagrad pobere ogromno davka, kar jasno kaže, kakšen odnos ima do umetnosti. Umetnost in najvišje nagrade za umetnost obdavčuje na isti način kot komercialne izdelke splošne potrošnje. Sicer pa Prešernov sklad razpolaga s 135.850 evri, od katerih gre 84.000 za nagrade, preostalo za prireditev, tiskovine, vabila, plakete… Kar je vse skupaj beden drobiž. Nagrade bi morale biti nekajkrat večje. Tako pa je nagrada za življenjsko delo vredna štiri poslanske plače.
Če nagrado prejme nekdo, ki je zaposlen v javnem sektorju, mu to prinese dvig plačnega oziroma pokojninskega količnika. Po drugi strani se za nekoga, ki je samozaposlen, ne spremeni nič. Je to v redu?Na vsak način bi se dobitnikom nagrade PS, še posebno samozaposlenim, nekje moralo poznati to najvišje priznanje za njihovo umetniško ustvarjanje. Mislim, da bomo v upravnem odboru poskušali s predlogi ustreznim državnim organom delovati tudi v tej smeri.
Se vam zdi ustrezno, da je proslava namenjena izbrani, vabljeni publiki, ne pa za simbolično ceno ali brezplačno tudi navadnim državljanom?O tem doslej nismo razmišljali, a bomo. Je pa interes za proslavo vedno zelo velik.
Kaj je treba storiti, da ne bi bilo več vmešavanja politike v koncept državne proslave, kot se je to zgodilo Maretu Bulcu?Naš upravni odbor se gotovo ne bo vmešaval v umetniško ustvarjanje proslave. Ko izbereš režiserja, mu s tem izkažeš zaupanje, kar pomeni, da ga pustiš pri miru pri ustvarjanju. Ko se je upravni odbor letos odločili za režiserko Nedo R. Bric, smo ji sicer povedali, o čem smo razmišljali, ko smo razpravljali o proslavi. To pa je tudi vse. Pri ustvarjanju je popolnoma svobodna. Upravni odbor ne bo nikoli dovolil, da bi se politika vmešavala v naše delo.
Ste se odločili, da nagrajenci ne bodo skrivnost vse do zadnjega trenutka, ker so mediji embargo kršili?Prejšnji odbor je videl v tajnosti do zadnjega trenutka nekakšno stopnjevanje pričakovanja in je celo prelagal, da bi zavezo k molku zapisali v zakon. Mi smo šli v drugo smer in za v prihodnje celo predlagamo, da bi se imena nagrajencev objavila še prej kot letos; pripravljalci novega zakona razmišljajo o 3. decembru, Prešernovem rojstnem dnevu. O tem bomo v UO še razpravljali. Osebno pa mislim, da zavlačevanje z razglasitvijo ne pripomore k večji pomembnosti nagrade. Vrednosti nagradi ne dviguje embargo informacij o nagrajencih, pač pa raven družbene kulture. Nagrada je pomembna toliko, kolikor ji država posveti dovolj družbenega in finančnega pomena. Poleg tega se mi zdi bolje, da imajo mediji v tednih pred podelitvijo dovolj časa, da se temeljito razpišejo o nagrajencih, ki tako dobijo pozornost, ki jim pripada.
Tudi o nujnosti več strokovnih komisij se je dolgo govorilo.Prejšnji UO je predlagal povečanje števila strokovnih komisij s štiri na pet, mi smo za šest komisij. Strokovni komisiji za scenske umetnosti in likovna komisija sta enostavno preobloženi z umetnostnimi področji. Tako bosta zdaj dve novi: ena za avdiovizualne umetnosti, ki bo obravnavala filmska, televizijska in radijska umetniška dela, in ena za arhitekturo in oblikovanje. Likovna komisija pa naj bi se imenovala komisija za likovne in intermedijske umetnosti.
Po novem bo upravni odbor tudi dolžan upoštevati predloge komisij, kar se mi zdi logično. Mi smo tako ravnali že letos, čeprav nas zakon še ni obvezoval. Na ta način se lahko prepreči samovolja upravnega odbora, da bi mimo strokovnega mnenja svojih lastnih komisij podeljeval nagrade.
