Mene je presenetil neki drug podatek. Ne, ni me presenetil, tako me je šokiral, da sem takoj poklicala kolegico, ki je tabelo pripravila za objavo in preverila, ali drži, kar vidim v časopisu. Podatek, ki nam je sicer znan, ki je prišel tako mimogrede, v tabeli o obetanem novem plačevanju za zdravstvo, a ki je nenadoma tako dramatično razkril našo stvarnost: 46,5 odstotka vseh ljudi, ki so v tej državi dolžni prispevati za zdravstvo, to pa so poleg delavcev še upokojenci in kmetje, je revnih. Resnično, temeljno revnih. 742.767 ljudi ima namreč manj prejemkov (plače, zaslužki od kmetijstva, pokojnine), kot znaša z zakonom določena minimalna plača, kar z drugimi besedami pomeni, da so lačni in jih zebe. Če k temu dodamo še 21,9 odstotka tistih, ki presežejo to mejo minimalne plače/najhujše revščine, pa četudi le za en evro, a še vedno ne dosežejo več kot 75 odstotkov povprečne plače, je to še dodatnih 349.980 duš. Skupaj je torej v območju revščine kar 68,4 odstotka (okoli 1,1 milijona) zaposlenih državljanov RS. Če k temu odstotku prištejemo njihove otroke, ki seveda tako ali drugače delijo njihovo usodo, in če dodamo še okoli 100.000 brezposelnih, dobimo zares grozljivo sliko: toliko socialno ogroženih je bilo verjetno le v povojnem obdobju. Slovenija je tretji svet. Tretji svet ne le po številu revnih, ampak tudi po številu pripadnikov tistega družbenega sloja, po katerem se povprečni prejemki merijo in ki v spodobni državi predstavlja največjo družbeno skupino med dvema ekstremoma, ki predstavlja dostojen življenjski standard in družbeno stabilnost, pa tudi možnost pritiska in organiziranega nadzora oblasti. Zdravstvena razpredelnica namreč jasno kaže, da je tistih, ki so v sredini, ki zaslužijo od 75 do 200 odstotkov povprečne plače, komaj 447.722. Od tu naprej, kjer se začnejo visoke plače pa vse do najvišjih, je v številčnem smislu zaposlenih le za sol: vseh skupaj je le okoli 55.700.
In že slišim resne glasove: lepo prosim, drugje je še huje, razlike so še veliko večje kot pri nas. Ja, vem. Srednji sloj je, še pred desetletji najštevilčnejši, izginil po vsem t. i. razvitem zahodnem svetu, narašča pa le v Aziji. Vsi smo tudi slišali za najnovejše Oxfamovo poročilo: osem ljudi ima toliko premoženja kot revna polovica prebivalcev sveta. Tisti en odstotek, ki je ob izbruhu krize veljal kot strašno razodetje, je torej danes očitno že spomin na lepe čase družbene enakosti; kmalu bo govor o promilu. Od krize so se pogoltni finančni obvladovalci sveta namreč le še dodatno omastili in kmalu jih bomo lahko poznali po imenih in priimkih, kot bi bila globalna vas res le majhna vas, kjer se vsi poznajo; tako zelo se bogastvo koncentrira v posameznih rokah, da jih bo kmalu nekako toliko, kot jih je bilo v srednjem veku.
Toda – ali naj bo to mednarodno stanje argument, ob katerem naj utihnem? Ker, hvala bogu, nismo ne ZDA in ne Sirija? Ne. Ne in ne. Ravno ta sprijaznjenost, to prefrigano relativiziranje naše revščine, češ tiho bodimo, še vedno smo srečni del sveta (in ja, smo, pa ne po svoji zaslugi), je najhujša manipulacija in poslednja brca tistim ob nas, ki jih zebe in so lačni. Ker je v tem sklicevanju na še večje mizerije, ki jih trpijo drugje, vrhunska hipokrizija, ker jim v bistvu sporočamo, polnih vampov in za toplim zapečkom, da so pač statistika, ki nas še vedno postavlja na prelepe višine mednarodnih lestvic. In to je gnilo. Zato je debata, ali je pravično tistim, ki zaslužijo nad dvema povprečnima plačama (vsi preostali bodo na istem ali boljšem), vzeti 14, 25 ali 45 evrov mesečno, enostavno nedostojna. Za nekaj kavic z rogljički gre. V odstotkih bodo za zdravje še vedno največ plačali prav najrevnejši in dvig minimalne plače za 1,8 odstotka, ki naj bi po novem predlogu znašal devet evrov, ne bo pokril niti polovice tega prispevka za zdravstvo.
Če bo ta dvig seveda sprejet, kajti minister za gospodarstvo že mršči obrvi nad morebitno gospodarsko škodo, ki jo ima povzročiti pogoltni delavec. Minister je proti. Nič pa ni imel proti, ko je vlada proračun prikrajšala z zakonom, ki je bil dejansko pisan na kožo le nekaj najbogatejšim posameznikom, peščici vplivnežev, ki obvladujejo politike. Noben koliko toliko normalen politik ne bi v takih razmerah znižal davka bogati manjšini, če bi vsaj malo zastopal interese tistih, ki mu dajejo kruh. In vendar je Cerar nedavno spretno, potiho vendarle poskrbel zanje (in zase) in ukinil najvišjo davčno stopnjo. Kakšen argument pod soncem bi lahko izcuzal iz palca, da bi večini slovenskih državljanov, ki tolče revščino, upravičil tak superhikovski ukrep (vzemi revnim, daj bogatim)? No, saj ste slišali, kakšen za rep privlečen izgovor so mu napisali. Šlo naj bi za tisti (samorazglašeni) sloj, ki bojda proizvaja največ dodane vrednosti, za nekakšen skrivni mozeg družbe, ki mu je treba dati še več, da bo še bolj mozgal. Ali pa še bolj izmozgal svoje zaposlene in javno blagajno.
