Predvsem zato, ker bi v obeh državah izgubili številna delovna mesta. Od nekdanjih okoli 7000 delavcev ima Skupina Cimos še dobrih 4000 zaposlenih. Katera stran bi zaradi izgube delovnih mest, ki so nazadnje prevladala pri iskanju razumne odločitve, dobila močnejši udarec, je težko reči. V notranjosti hrvaške Istre je Cimos z okoli tisoč delovnimi mesti že desetletja eden od večjih delodajalcev. Za Buzet, kjer ima Cimos dva od treh hrvaških proizvodnih obratov z okoli 800 delavci, je značilna ena od najnižjih brezposelnosti na Hrvaškem. Bankrot Cimosa bi pomenil, da bi Buzet z okolico čez noč postal območje z eno od najvišjih stopenj brezposelnosti v sosednji državi.
Boleče posledice stečaja bi čutili tudi v koprski in sosednjih občinah. V preteklosti so ob propadu (Tomosa, Mehana, Ladjedelnice Izola) in zdesetkanju številnih družb (Istrabenza, Intereurope) ali pa selitvi njihovih proizvodenj (Delamaris) na Obali izgubili že preveč delovnih mest. Zaradi večje koncentracije prebivalstva stečaj Cimosa na Obali sicer ne bi povzročil tolikšnega povečanja brezposelnosti kot v notranjosti hrvaške Istre. Toda podobno kot na Hrvaškem bi eksplodirala socialna bomba in posledice bi bile težko popravljive in daljnosežne. Tako za slovensko ekonomijo kot za ekonomijo na drugi strani Dragonje obstajajo številni multiplikativni učinki nadaljnjega obratovanja Cimosa, vendar so za Slovenijo bistveno večji. Kot so leta 2013 izračunali v Banki Slovenije, bi propad koprske družbe slovenskemu gospodarstvu povzročil negativni učinek v višini pol milijarde evrov oziroma 1,2 odstotka bruto družbenega proizvoda. Zaradi (pre)dolgo trajajoče agonije in s tem krčenja Cimosa bi bil danes učinek verjetno manjši, še vedno pa gromozanski.
Propad Cimosa bi pomenil tudi, da so mu država in banke v njeni lasti v preteklih letih zaman stale ob strani s skoraj stomilijonsko državno pomočjo. Zaman bi bil tudi ves tisti čas, ki so ga politiki in bankirji namenjali iskanju rešitev. S Cimosom bi Slovenija izgubila enega od največjih izvoznikov. Izvoznika, ki ne izdeluje nizkocenovnih izdelkov, na primer za švedsko Ikeo, temveč se pri razvoju in proizvodnji turbopolnilnikov uvršča v svetovni vrh. Izvoznika, ki zaradi tehnološkega znanja pri zahtevnih kupcih iz avtomobilske industrije kljub finančnim težavam uživa zaupanje.
Čeprav si je Cimos na Hrvaškem še v času Jugoslavije izposodil 20 milijonov evrov in bi jih moral vrniti, krivdo, da se spor že zdavnaj ni razrešil, nosi tudi sosednja država. Ta bi morala pred leti poskrbeti za izvzetje razpolaganja s Cimosovimi nepremičninami na Hrvaškem. Le v tem primeru bi lahko uspela načrtovana dokapitalizacija Cimosa in njegovih hrvaških družb s tamkajšnjimi terjatvami. Toda tudi če bi se načrti udejanjili, bi bil lastniški delež Hrvatov v Cimosu danes enak ničli. V lani končani prisilni poravnavi so bili namreč vsi dotedanji lastniki razlastninjeni.
