»Preveč let je minilo, da sem še vedno zadnji človek, ki je pustil stopinje na Luni. Z vsem srcem verjamem, da je nekje mlad fant ali dekle z neusahljivo voljo in pogumom, ki nas bo popeljal nazaj, tja, kamor spadamo. Dajmo tem sanjam priložnost,« je Ameriko s svoje spletne strani nagovarjal Gene Cernan, zadnji človek, ki je hodil po Luni, vendar pa uresničitve svojih sanj ni dočakal. Minuli teden je pri 82 letih in po smrtih petih kolegov iz programa Apollo, ki so hodili po Luni – Neila Armstronga, Charlesa Conrada, Alana Sheparda, Jamesa Irwina – Zemljo zapustil tudi on.
Na Luni dlje kot kdor koli drug
Nekdanji pilot, ki je imel pred prihodom v Naso za seboj več kot pet tisoč ur letenja in je v sklopu vesoljskega programa Gemini, predhodnika Apolla, postal tudi drugi človek, ki je hodil v vesolju, je na Luno stopil šele v svojem tretjem vesoljskem poletu, kot poveljnik posadke Apolla 17. Raketo Saturn 5, v kateri so se stiskali astronavta Cernan in Ronald Evans ter geolog Harrison Schmitt, prvi civilist, ki je šel na Luno, je 7. decembra 1972 ob 00.33 med vzletom s Cape Canaverala z bližnjih cest v živo spremljalo okoli pol milijona ljudi, Cernan pa se je pozneje bolj kot odhoda z Zemlje spominjal slovesa z Lune: »Tisti koraki po lestvi so bili težki. Nisem se hotel povzpeti. Hotel sem ostati še nekaj časa,« je dejal, čeprav je na Lunini površini preživel več časa kot kdor koli drug – 72 ur.
Cernan in Schmitt sta v treh dneh, v katerih sta raziskovala Lunino površino, zbrala za 113 kilogramov vzorcev in prevozila dobrih 35 kilometrov. Opravila sta tri sprehode, ki so skupno trajali približno 22 ur, že prvi pa je bil daljši od vsega časa, ki sta ga za hojo po Luni porabila prva človeka na njej, Neil Armstrong in Buzz Aldrin. »V tistih treh dneh ni nič postalo rutina. Ampak če bi se moral osredotočiti na eno stvar, bi bil to pogled na neznansko lepoto Zemlje,« je stvar, ki ga je najbolj očarala, pozneje izpostavil Cernan, ki je na Luni, s katere je opazoval domači planet, poleg svojih stopinj pustil tudi kratico TDC, pri tem pa si predstavljal, da bo inicialko, narejeno iz imena hčerke Terese Dawn Cernan, morda opazil kdo iz daljne prihodnosti.
Šest jih je umrlo, šest jih še živi
Prvi pristanek človeka na Luni, ki ga je ovekovečil stavek Neila Armstronga »To je majhen korak za človeka in velik korak za človeštvo«, se je zgodil 20. julija 1969, po Armstrongu in Aldrinu pa se je po Lunini površini sprehodilo še deset astronavtov. Nasin program Apollo, ki je bil odgovor ameriške vesoljske agencije na izziv predsednika Johna F. Kennedyja iz leta 1961, da do konca desetletja pristanejo na Luni, je med letoma 1969 in 1972 prinesel 11 poletov na Luno, pri katerih je sodelovalo 32 astronavtov. Od teh jih je le 24 zapustilo Zemljino orbito in obiskalo Luno, pol manj, 12, pa jih je nanjo dejansko stopilo. Čeprav sta prvi in zadnji človek, ki sta pustila odtise na Lunini površini, umrla in čeprav se je zadnji pristanek na Luni zgodil že daljnega leta 1972, šest astronavtov, ki so izkusili hojo po Luni, še vedno živi.
Živ je Buzz Aldrin, ki je spremljal Armstronga na Apollu 11, pri 86 letih, v katerih je premagal tudi klinično depresijo, še vedno promovira raziskovanje vesolja, vmes pa si je vzel čas, da je napisal pet knjig o svojem delu in življenju ter dva romana. Alan Bean, ki je po Luni hodil na naslednji Apollovi misiji, je danes star 84 let in se od upokojitve pri Nasi leta 1981 ukvarja s slikanjem in pisanjem zgodb, ki spremljajo njegove likovne umetnine. Edgar Mitchel z Apolla 14, ki ima zdaj 85 let, je po sprehodu po Luni leta 1971 že naslednje leto zapustil Naso in ustanovil inštitut, ki se ukvarja z raziskovanjem paranormalnih pojavov in zagovarja teorijo zarote, da ameriška vlada v Roswellu skriva dokaze o obisku vesoljcev na Zemlji. David Scott (84), ki je na Luno letel na Apollu 15, pa je od upokojitve pri Nasi leta 1977 svetoval pri filmih in TV-serijah na temo vesoljskega programa. John Young (86), ki je bil del misije Apollo 16, je pri Nasi delal kar 42 let in se je upokojil šele leta 2004, njegov kolega z Apolla 16 Charles Duke (81 let) pa je po svojih vesoljskih podvigih odkril vero, postal kristjan in poslušal spovedi zapornikov. Harrison Schmitt (81), ki je spremljal Gena Cernana, se je po odhodu iz Nase vrgel v politiko ter kot zagrizen republikanec promoviral tezo, da sta okoljevarstvo in strah za dobrobit našega planeta povezana s komunizmom. Pravi človek za luno, torej.
