Zato ker ni vse črno in ne vse belo in ker akterjem primanjkuje osnovnih tehnik razumevanja in reševanja sporov. Napake delajo vsi, ki so vpeti v šolsko življenje. Tako enim kot drugim pogosto primanjkuje komunikacijskih spretnosti. Težave, ki se že v začetku rešujejo na nepravi način, kasneje lahko dobijo neslutene razsežnosti, spori se poglabljajo, sledijo pa jim tudi prijave na inšpekcijo in podobno.
Lahko navedete kakšen tak primer?V enem od njih naj bi pet deklic sodelovalo pri projektu, izdelalo plakat in svoje delo predstavilo v razredu. Štiri naj bi od pete zahtevale, naj vsaki od njih v zameno za dovoljenje za sodelovanje v skupini prinese sponko za lase. Njena mama je to razumela kot eno od oblik izsiljevanja oziroma ekonomskega nasilja in je obiskala šolo. A vodstvo šole je s pomočjo dobrih komunikacijskih veščin zaposlenih zadevo uspelo rešiti. Uporabili so mediacijo in ugotovili, da so se dekleta dogovorila, da bo vsaka od njih prinesla v šolo sponko za lase, tam pa bi si jih izmenjale. Če bi v šoli sledili samo burnemu odzivu mame, bi lahko ostalim dekletom storili krivico. Vedno je treba slišati vse plati zgodbe. Če pa bi mamina opozorila pometli pod preprogo, bi morda dopuščali hudo medvrstniško nasilje in izsiljevanje.
Je v takšnih sporih pomembno poiskati krivca?Ne. Pomembno je, da otroci uvidijo, da nasilje ni pravi način za reševanje nesoglasij, da se jih učinkoviteje da rešiti s pogovorom. Povsem običajno je, da mislimo in delujemo različno; je pa pomembno, da učenec spozna, da obstaja več možnih pogledov na določeno stvar.
Kakšno vlogo ima pri tem šola?Šola je prostor, kjer bi se moralo razvijati demokratično razmišljanje. Ni napačno, da se dogajajo konflikti, a moramo se jih naučiti mirno reševati in se iz njih kaj naučiti. Šole bi se morale zavedati, da v življenju posameznika ni ključno zgolj učenje podatkov, temveč učenje in urjenje veščin komunikacije. Ko vidim uspešne posameznike v svojem poklicu, ugotavljam, da za njihov uspeh v največji meri niso zaslužni nazivi, ki so si jih pridobili, temveč predvsem njihove čudovite komunikacijske sposobnosti. Znajo narediti tri korake nazaj, opredeliti težavo in se je lotiti tako, da bodo kasneje lahko naredili pet korakov naprej.
V šoli bi moralo biti podobno. Ko učenec vidi, da je bil udarec, ki ga je zadal sošolcu, napaka, mu je žal, se zanjo opraviči in se odloči, da je ne bo več ponovil. Prav zato sem privrženec vzgojnih ukrepov in vzgojnih opominov, saj se posameznik nekaj nauči iz njih. V nasprotnem primeru se nasilje samo stopnjuje, tudi pri otrocih. Če bodo na takšen način reševali težave v otroštvu, jih bodo tudi kot odrasli. Starši se zelo čustveno odzovejo na izrečen vzgojni ukrep. Ne razumejo njegove vloge. Učinek ima tudi na vse ostale, ki enake napake zagotovo ne bodo želeli ponoviti za sošolcem.
Se starši posledic takšnega ravnanja zavedamo?Opažam, da smo v današnjem času starši zelo zaščitniški. Zakaj, je sociološko vprašanje. A ko pride otrok iz šole in pripoveduje, kaj se mu je zgodilo, ga avtomatično branimo. To je danes običajno. Tudi pogovor z učiteljem za dogajanje, ki nas skrbi, je nujen. Vendar pa pozabljamo, da objektivna resnica ni zgolj zgodba enega otroka. Predvsem učitelji bi se tega morali zavedati. Včasih namreč izrečejo komu vzgojni ukrep zgolj na podlagi pogovora z enim od staršev.
Način reševanja sporov, ki ga zagovarjate, je za učitelje in za šole verjetno precej zamuden. Malenkosti, o katerih se starši ne strinjajo, je zagotovo ogromno. Za to bi v šolah potrebovali ogromno časa in energije…Pa tudi znanja in samozavesti! Učitelji ne bi smeli biti sami, ko začutijo, da so v sporu s starši. Takrat bi morali za pomoč prositi vodstvo šole in svetovalno službo. Tega pogosto ne storijo, ker so prepričani, da jih bodo imeli za nesposobne. Morda bi bila potrebna neka zunanja ustanova, ki bi pomagala učiteljem v takšnih stiskah, na primer varuh učiteljev. Iz izkušenj vem, da so najbolj pereči tisti spori, ki se nadaljujejo z molkom. Molk je meč, ki kroži. Spori se ne rešijo, ampak se poglabljajo, nastajajo novi… Seveda bi bilo treba veliko delati s starši, jih razumeti. Odnos med šolo in starši je proces, treba ga je graditi. Starši pa bi morali razumeti, da tudi učitelji lahko naredijo napako, tudi oni so samo ljudje. Imeti pa morajo dovolj samozavesti, da se z napako soočijo, se zanjo opravičijo in jo skušajo popraviti. Več zrelosti na obeh straneh je vedno v dobrobit otrok, ki se učijo tako od staršev kot od učiteljev.
Ko starši obmolknejo, to lahko pomeni, da že pišejo anonimno prijavo šolski inšpekciji. Kaj menite o tem?Zelo sem proti anonimnim prijavam v šolskem prostoru. Prijavitelji pogosto zlorabljajo institut anonimne prijave, saj je ta pogosto pisana z namenom diskreditacije oziroma diskvalifikacije posameznika. Anonimna prijava vedno sproži izredni inšpekcijski nadzor za preverjanje dejstev. Pogosto se navedbe izkažejo za neutemeljene, a učitelji so prizadeti, nihče pa jim ne povrne nematerialne škode oziroma duševnih bolečin. Anonimni prijavitelj pa ne doživi nobene sankcije, kot to lahko velja za tistega, ki poda lažno kazensko ovadbo.
Bi možnost anonimnih prijav ukinili?Anonimne prijave naj bi bile po svojem namenu sredstvo za prijavo škodljivega ali napačnega ravnanja v šoli. Treba bi bilo oblikovati neke kriterije presoje, po katerih bi inšpekcijski organ presodil, ali določena »anonimka« izpolnjuje kriterije za nadaljnji postopek, sicer jo zavrže. Porast anonimk kaže na pomanjkanje komunikacije, saj bi vendarle v šolah morali težave reševati s pogovorom. Starši pa na ta način obidejo prav to ključno orodje, kar pa težav ne rešuje, temveč jih poglobi.
Kakšna je vaša vloga pri mediacijah?V šolah poteka več vrst mediacij. Prva je vrstniška, spore med vrstniki pomagajo reševati učenci mediatorji (ob prisotnosti odrasle osebe), ki se teh veščin učijo na krožkih in v tečajih. Neverjetno, koliko stvari rešijo na tak način. Pogosto spore s pogovorom potem rešujejo tudi zunaj šole. Spomnim se nekaj primerov, ko so osnovnošolci starše pred razvezo pozvali, naj uporabijo mediacijo namesto sodišča. V skandinavskih državah s pomočjo lutk mediacijo uporabljajo celo otroci v vrtcu.
S šolsko mediacijo, ki jo vodijo običajno svetovalni delavci, se rešujejo nesoglasja med starši, med starši in učitelji in podobno. Kadar pa ugotovijo, da je to zanje pretrd oreh, na pomoč lahko pokličejo zunanjega mediatorja. To v šolah naredijo tudi, če do trenja pride znotraj kolektiva. Nekdo iz šole poda pobudo, jaz kot zunanja mediatorka obema stranema pošljem vabilo na srečanje, ki ga lahko izvedem šele po soglasju obeh. O težavi pred tem vem le osnovne stvari, da ohranim nepristranskost, na srečanju pa vsakega posebej pozovem k opredelitvi težav. Če se dolgo vrtimo okoli ene točke, uporabim tehniko ločenih sestankov.
Spomnim pa se tudi primera, ko je eden od udeležencev mediacije zatrjeval, da bo molčal, a ko je bil pozvan k besedi, kar ni nehal govoriti in spor smo uspešno razrešili. Mediacijo sklenemo s sporazumom, ena od ključnih točk pa je evalvacija – nekajkrat preverim, kakšno je stanje med nekdaj sprtima stranema. To je posebej pomembno pri sporih med zaposlenimi v šolah.
Kaj ugotavljate ob evalvacijah?Bom popolnoma iskrena: nekateri se veliko naučijo, drugi svojega ravnanja ne spremenijo. To ne pomeni, da mediacija v celoti ni bila uspešna, saj morda kljub nespremenjenemu vedenju vpleteni drugače vzgaja svoje otroke in se vzorec njegovih napak ne bo ponovil. Najboljši rezultati so pri otrocih, ki so najbolj učljivi in najbolj dojemljivi.
Ali vam tovrstna znanja pomagajo tudi v zasebnem življenju?Ko so mojo hčerko gostje mediacijske pisarne iz šole vprašali, kakšna mediatorka sem doma, je odgovorila, da sem zanič. Doma smo subjektivno vpleteni v dogajanje in je težko ohraniti profesionalno držo. Določene veščine pa mi vseeno pomagajo. V mladosti sem bila bolj impulzivna, danes pa na tem področju opažam napredek.
