Najprej in najbolj bistveno: celo koaliciji zvesti Socialni demokrati so ob predstavitvi predloga zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v osebi glavnega tajnika zapisali, da gre za »nedvomno korak v pravo smer, ni pa to zdravstvena reforma«. Del »reforme«, ki je v četrtek pritegnil največ žarometov, je uvedba novega obveznega zdravstvenega nadomestila namesto dosedanjega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. To pa je predvsem »davčna« in ne zdravstvena reforma; še več, gre zgolj za računovodsko operacijo, s katero so približno isto vrečo denarja prerazporedili z enakega zneska v različne razrede. Toda denarja iz tega naslova za krvaveče zdravstvo ne bo več, kar je bil temeljni cilj reforme. O tem govori že elementarna logika: če bo 80 odstotkov ljudi poslej plačevalo manj, kako se lahko nabere več denarja? Tako lahko »reforma« priskrbi dodatnih menda 250 milijonov evrov za zdravstvo do leta 2022 zgolj iz državnega proračuna, spet od davkoplačevalcev – bistveno premalo in prepozno.
Predvsem pa ta operacija, katere edini resni učinek bo ukinitev zasebnih zdravstvenih zavarovalnic, ne rešuje nobenega temeljnega problema, ki zadene vsakega bolnika in ki so v središču zdravstvenih razprav zadnjega časa: kako bolnikom skrajšati čakalne vrste, tako za preglede kot posege; kaj je s koncesijami zasebnikom (ne pozabimo, da se je koalicija glede tega na polno sprla dan pred splavitvijo »reforme«); kako reševati odtekanje denarja iz zdravstva skozi sporne nabave (kar je glavni opozicijski očitek stanju v zdravstvu); kakšen bo sistem vodenja (menedžiranja) in financiranja zdravstvenih ustanov po novem, da bodo te učinkovite; kakšna sploh bo zdravstvena »mreža« po Sloveniji? Skupna poanta teh vprašanj je: resna zdravstvena reforma je lahko samo paket, v katerem najprej – kot bi se lotil gradnje hiše – ugotoviš, koliko denarja imaš na razpolago in kakšen »sistem« lahko z njim potem zgradiš. Če tega ne delaš hkrati, ampak ločeno, neizogibno zabredeš v nerešljive zanke. In tu se je vlada spotaknila prvič in najmočneje.
Drugič, nič manj pomembno: s poskusom »reforme« si je vlada uspešno našla nasprotnike, kamor koli se ozremo. Prvi so zasebne zavarovalnice, ki bodo tudi s podporo dela liberalne politike legitimno branile svoj obstoj. Drugi so sindikati in delodajalci, ki izgubljajo 25-letni nadzor nad vodenjem zavoda za zdravstveno zavarovanje. Tretji so najbogatejši sloji, ki bodo poslej plačevali bistveno več in se bodo temu upirali skozi svoje kanale vpliva. Četrti pa so vsi tisti, ki v vladnem zakonu iz različnih razlogov že danes vidijo kopico ustavno spornih lukenj, zaradi katerih bo reforma čakala najmanj na odločitev ustavnega sodišča, če že ne bo končala na referendumu.
Takšne reformne podvige resna vlada snuje prvo leto mandata, v drugem pa projekt pripelje do tega, da ga v tretjem letu implementira in v četrtem uživa njegove sadove. Cerarjeva vlada je zamudila vse te razumne roke. Ob pričakovanem odporu, ki izvira iz zgoraj opisanih slabosti snovanja reforme, ni nobene možnosti, da jo politično izvedejo v času, preden se čez leto dni začnejo »predvolilna opravila«. In tudi novih volitev z njo, nedodelano, kot je, ni mogoče dobiti.
